Zadnje čase vsepovsod v družbi spremljam vse več netolerance do drug(ačn)ih. Vzroke vidim predvsem v povezavi z ocenjevanjem drugih in sklepanjem na podlagi lastnih izkušenj in razmišljanja.
Pri tem med ljudmi, ki jih imam za bolj ‘prizemljene’, vse pogosteje zaznavam pojasnila, da težave – če ne skoraj nikoli, zelo redko – izvirajo iz zlobe. Bolj verjetni razlogi ležijo v neumnosti oziroma nevednosti.
Ne, ne gre za zagovarjanje in blaženje odgovornosti takšnih in drugačnih vodstvenih odločitev, ampak za zelo zanimiv pogled in pristop, ki me že dalj časa nagovarja, da stestiram, ocenim in preverim, če bi to res lahko držalo.
Empatična ali konstruktivno kritična? | Vir
Vem, da ljudje, še posebej tisti na očeh javnosti, ves čas počnemo razne neumnosti in teh kar ne zmanjka. Oziroma, kot naj bi trdil tudi Einstein:
“Samo dve stvari sta neskončni: vesolje in človeška neumnost, ampak za vesolje nisem povsem prepričan.”
Čeprav jaz to ne vidim kot tako napačno. Navsezadnje lahko samo pritrdim, da ves napredek – tako osebni kot napredek človeštva – temelji na padcih in vzponih. Da moramo – da lahko sploh napredujemo in izboljšujemo – na neki točki prvo ugotoviti, da obstoječe ni OK, oziroma je narobe, napačno ali zmotno.
Torej je to, da delamo napake, ključni del, na katerem dejansko gradimo celoten napredek.
Kar je pri tem malce bolj vprašljivo – in mi ni najbolj všeč – pa je ocenjevanje, sklepanje in obsojanje drugih.
. . .
Ljudje se zelo težko (in vse težje) postavljamo v situacije in ‘kožo’ drugih. Določene pomanjkljivosti oziroma podrobnosti v celotni širši sliki dopolnjujemo – ali z interpolacijo (povezovanjem oddaljenih točk) ali pa s sklepanjem na osnovi lastnih izkušenj.
Za primer lahko na tej točki ponudim kratko zgodbo, ki mi je osebno precej pretresla temelje mojega ocenjevanja in postavljanja v kožo drugih ljudi.
Sem sicer izjemno čuteč in dovzeten za zaznavanje čustev in občutkov drugih (kar zna biti včasih kar naporno in malce odveč).
Ampak kljub temu pri ocenjevanju in sklepanju o drugih vse pogosteje raje hitro potegnem črto in se ustavim.
Tale naslednja zgodba se mi zdi odličen primer, da nikoli, ampak res nikoli ne moremo zagotovo sklepati, v kakšni situaciji oziroma iz kakšnih razlogov se nekdo odloči nekaj (ne) narediti. Pogosto tega še zase ne moremo trditi.
Dodam še en izjemno dober pregovor na to temo:
“TISTI, KI RAZUMEJO, NE BODO NIKOLI OBSOJALI. IN TISTI, KI OBSOJAJO, ne BODO NIKOLI RAZUMELI.” – Wilson Kanadi
Moj pripis oziroma vprašanje ob tem je: Ko razumete, da ne morete (popolnoma) razumeti drugih, jih počasi začenjate razumeti?
. . .
Torej, moški z dvema mlajšima sinovoma sedi na vlaku in odsotno zre skozi okno. Otroka se precej živahno in razposajeno igrata.
Ostale potnike s svojo nemirnostjo počasi začenjata motiti. Oče pa se ne zmeni zanju in nemo strmi ven skozi okno.
V nekem trenutku gospe, ki sedi na sosednjem sedežu, skoraj prekipi. Dokaj zbrano in mirno, pa vseeno z obsojajočim tonom prekine misli moškega in ga vpraša, če ne sliši otrok in ju ne namerava umiriti. Takšno vedenje, trdi, da je za vlak, kjer je v prostoru več ljudi, nesprejemljivo. Ter doda, da se ji zdi njegovo neukrepanje skrajno neodgovorno.
Moški, očitno precej potrt, se obrne k njej in se ji opraviči:
“Gospa, zelo mi je žal in se vam opravičujem za njuno ravnanje ter predvsem za mojo odsotnost. Želel sem ju pustiti še nekaj trenutkov pri brezskrbnem igranju, preden jima bom moral povedati, da je njuna mamica pred kakšne pol ure v bolnici umrla.”
. . .
Si predstavljate, kakšno zgodbo je imela gospa v glavi, ko se je odločila, da ga zmoti in opozori na njuno pretirano živahnost?
In kako se je najbrž odzvala na njegov odgovor po tem, ko je izvedela, da njeno sklepanje in zaključki niso mogli biti dlje od resničnosti?
O tem govorim. Nikoli, res nikoli ne moremo zagotovo vedeti, zakaj nekdo nekaj stori ali počne oziroma se odloči nečesa ne storiti ali ne početi.
Ko nam nekaj ni jasno in ne vidimo širše slike in situacije, se pogosto vznemirimo. Po tem pa začnemo (podzavestno) iskati najbolj smiselne razloge in povezave. In pri tem vajeti običajno prevzame naš ego, ki nas želi obraniti pred tem, da nam nekdo želi nekaj slabega.
In ko se ujamemo v past omejenosti našega ega, na nasprotni strani v večini primerov ni zloba ali sebičnost, ampak zapletene nepredvidljive situacije, še pogosteje pa človeška nevednost ali neumnost.
. . .
Za konec vam v razmislek ponujam kratko vprašanje:
“Če bi lahko izbirali – kakšnega bi raje, da vas drugi vidijo: zlobnega ali neumnega/nevednega?”
Borut Kmetič
Po formalni izobrazbi sem diplomirani varstvoslovec informacijske varnosti, sicer pa imam precej izkušenj v večjih mednarodnih IT okoljih pri upravljanju in svetovanju na področju informacijske varnosti, vodenju IT projektov in izvedbe storitev, pri upravljanju in presojanju ISO sistemov, svetovanju pri digitalizaciji poslovanja, varstvu osebnih podatkov, vodenju kakovosti, procesov in organizacijske kulture.
Sem zunanji vodilni presojevalec informacijske varnosti po ISO standardu pri mednarodni certifikacijski hiši.
Organizacijam pomagam iskati strateške rešitve in izboljšati njihovo poslovanje, predvsem na zgoraj navedenih področjih. Sicer pa se ukvarjam tudi z drugimi oblikami optimizacij (oziroma hekanja), kot so na primer biohekanje, osebna rast, raziskovanje prebojnih novih tehnologij, eksponentna organizacija, sistemsko razmišljanje in druge napredne metode.
Borut@SmartAssets.it
Borut@Medium
Borut@TheGoodMenProject
