»Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo so se Slovencem odprla tudi vrata evropskih institucij. Zame je bilo delo na področju evropskih zadev logično nadaljevanje moje kariere, ker sem pred tem delala na Službi Vlade RS za evropske zadeve in opravila tudi magisterij iz evropskih ved. Leta 2004 sem se preselila v Bruselj in začela delati v Evropskem parlamentu, kjer sem z zanimanjem spremljala delo Evropske konvencije in sprejetje Lizbonske pogodbe. Po večletnem raziskovalnem delu sem napisala tudi doktorsko disertacijo o vplivu Ustave ZDA na ustavni sistem Evropske unije. Leta 2007 sem opravila strokovni izpit za funkcionarja na Evropski komisiji, kjer so področja dela tako raznolika, da po skoraj desetih letih dela lahko rečem, da je vsak delovni dan nekoliko drugačen. Evropska komisija redno predlaga nove zakonodajne in druge predloge, ki jih potem spremljam v postopku odločanja in pogajanjih v Evropskem parlamentu in Svetu Evropske Unije. Pri tem se zelo veliko naučim, saj predlogi obsegajo vsa področja našega življenja, od zdravja in varstva okolja do zaposlovanja in številnih skladov pomoči za državljane in podjetja. V primerjavi z delovnikom v Sloveniji opažam, da so tukaj delovni dnevi daljši, saj redkokdaj pridem domov pred sedmo uro zvečer. Tudi zasebno sem si lepo uredila življenje s partnerjem, ki je nizozemsko govoreči Belgijec. Tako sem se z veliko motivacije naučila še nizozemščine, poleg angleščine in francoščine, ki ju dnevno uporabljam v službi. Delo in življenje v Bruslju je precej intenzivno in nadvse zanimivo.«
Dr. Urška Grahek, Evropska komisija v Bruslju, Belgija
»Z ženo sva na neki točki v življenju potrebovala nov skupen projekt, nov izziv, nov začetek. Najstarejši sin je bil tik pred zaključkom osnovne šole in rekli smo, da je to zadnja priložnost za zamenjavo okolja brez hujših posledic za otroke. Na koncu se je Nova Zelandija pokazala kot najboljša možnost. V slabem letu dni smo si iz Slovenije uredili bivalne vize, spakirali kovčke in odšli. Tako rekoč na slepo, ne da bi kdaj koli prej kdo od nas obiskal Novo Zelandijo.
Dejansko je bil to nov začetek. Najbrž celo bolj kot smo si predstavljali ali želeli. Ampak, kar te ne ubije, te okrepi. Ko status novega priseljenca človek izkusi na lastni koži, začne bolj spoštovati vse tiste priseljence v Slovenijo, ki jih zavedni Slovenci tako radi krivimo za (skoraj) vse naše težave … Najbrž ni treba posebej poudarjati, da je takšen nov začetek tudi odlična šola za življenje, za spoznavanje sebe in svojih najbližjih, priložnost za spreminjanje in duhovno rast.
Običajna služba je tukaj nekako od 8. do 17. ure, šola od 8. do 15. ure. Na delu imaš vmes pol ure (neplačanega) odmora za kosilo; šolarji si svoje obroke nosijo s sabo, saj organizirane šolske prehrane, kot jo poznamo v Sloveniji, tukaj na žalost ni. Zjutraj tako malo kasneje vstajamo, se pa zato šola in služba potegneta dlje v popoldan. Je manj šolskih nalog in domačega učenja, zato lahko navadno pričakamo večer v bolj sproščenem vzdušju. Vsekakor je šolski sistem zelo različen od slovenskega. Morda je to razlika, ki jo ob štirih otrocih najbolj opažamo. Nedvomno pa je razlik med našim življenjem tukaj in tistim v Sloveniji preveč, da bi se lahko dotaknil vseh.«
Jože Ranzinger, TransNet NZ Ltd, Auckland, Nova Zelandija
»V Indijo sem sprva odšla julija 2014 na Evropsko prostovoljno službo za šest mesecev, kjer sem pri tamkajšnji nevladni organizaciji učila angleščino in izvajala delavnice globalnega učenja v različnih delhijskih slumih. Spoznala sem svojega sedanjega fanta, zato sem prostovoljstvo podaljšala za pet mesecev, po končanem študiju pa se zopet vrnila v Indijo. Lahko torej rečem, da me ljubezen znova in znova vodi v Indijo Koromandijo.
Moje življenje se je v Indiji precej spremenilo. Živim v Delhiju, 18 milijonskem mestu, kar je zame precejšen preskok, saj sem odraščala v majhni vasici v Zasavju, potem pa študirala v Ljubljani. Šele v Indiji sem postala tudi zares samostojna. Prostovoljstvo je bilo precej naporno, saj sem dnevno porabila tudi do štiri ure samo za transport! A delo je bilo raznoliko in navdušila so me indijska kosila, ko so se vsi zaposleni usedli skupaj in si delili svoj “lunch box”, kosilo, ki so ga prinesli od doma. V naslednjem letu je bilo moje delo plačano pripravništvo pri ogranizaciji Vatavaran (Okolje), kjer smo se predvsem spopadali s problemov odpadkov in promovirali trajnostne oblike življenja. Povprečen indijski delovnik je od 9. do 18. ure, kar mi ne ustreza preveč, zato sem bila res vesela, da lahko delam v organizaciji, ki ne verjame v »pisarne« in delamo kar od doma. Moj povprečen dan se navadno prične z jutranjo jogo, z indijskim masala chai-jem, nato pa pričnem z delom. Večeri so namenjeni druženju s prijatelji, kuhanju večerje. Kljub mnogim prizadevanjem je še vedno velika prisotnost kastnega sistema. Na eni strani so družine s šestimi avtomobili, na drugi strani pa družina s šestimi člani v enosobnem stanovanju. V Indiji je ogromno delovne sile, zato je tako poceni, da ima lahko vsak svojo služkinjo, gospodinjo, nekoga, ki ti pere avto, ki ti lika perilo. Yash in jaz opravljava vsa ta opravila sama in vesela sem, da je to nekaj, kar sem prinesla s sabo v Indijo. V Indiji je precej manj časa za dejavnosti ob delu, a kljub napornemu delavniku stres ni nekaj vsakdanjega. Verjetno tudi zato, ker ni nič narobe, če zamujaš. In zamude so včasih res velike. Tega se še danes nisem navadila!
Največji izziv je kaotičen transport. Na cesti so avtomobili, rikše, krave, vozovi, kolesarji, pešci, tovornjaki. Metroji in avtobusi so seveda nabito polni. Nihče ne upošteva pravil. A že ta raznolikost Indije na cesti te očara. Delhi ni reprezentativna Indija, ker je razvito mesto, ki postaja zahodnjaško, a vendar srečaš Indijce iz vseh kotičkov Indije. Skoraj vsi govorijo ali znajo angleško. Glede na to, da je tu več kot 100 jezikov, je to kar precej smiselno. Uradna jezika sta tako angleščina in hindujščina, kar zelo pomaga tujcem pri asimilaciji. Vsekakor pa najbolj pogrešam zeleno. Drevesa, več parkov, možnost hoje. Indijske ceste niso ravno pešcem ugodne in tudi zato ljudje raje ne hodijo. Pri 45 stopinjah Celzija jim tega niti ne moram očitati. Ampak na koncu dneva je Indija vedno znova malo čudo, ki te znova in znova preseneti.
Katja Polc, študentka managementa trajnostnega razvoja, New Delhi, Indija
»V tujino me je odpeljala želja po znanju, novih izkušnjah in novih priložnostih. Preden sem odšla na Japonsko, sem skoraj tri leta živela v Linzu v Avstriji, kjer sem opravljala magisterij s področja intermedijskih umetnosti na oddelku Interface Culture. Že v okviru študija v Linzu sem dobila priložnost izmenjave na Japonsko, kjer sem med drugim obiskala slavni laboratorij za robotiko profesorja Hiroshija Ishigura v Osaki, ki me je navdušil. Po končanem študiju v Linzu sem kandidirala za doktorski študij na Univerzi Tsukuba. Ravno takrat so odprli nov interdisciplinarni in mednarodni študijski program, ki poteka v angleščini. Bila sem sprejeta, uspelo mi je dobiti tudi štipendijo japonske vlade MEXT. Tako sem zdaj tu že drugo leto. Tsukuba je znanstveno mesto, kjer se nahajajo japonska vesoljska agencija, pospeševalnik električno nabitih osnovnih delcev KEK, Inštitut za znanstvene vede in tehnologije, Nacionalni inštitut za vede o materialih, Inštitut za rehabilitacijsko robotiko pa še kaj bi se našlo.
Prvo leto bivanja v Tsukubi je bilo kar precej naporno. Novo okolje, druga kultura in tudi novo študijsko področje. Kajti sedaj sem na oddelku za informacijski inžiniring. Prvo leto sem imela precej predavanj s področja informacijskih tehnologij in nekaj tudi s področja intermedijskih umetnosti, virtualne resničnosti in robotike. Že prvo leto sva s kolegom z Nizozemske sproducirala projekt idMirror, ki sva ga med drugim predstavila tudi v Silicijevi dolini v Kaliforniji.
Drugo leto pa sem imela priložnosti opraviti dvomesečno inženirsko rezidenco na Telecommunications Research Institute ATR v Kyoto v Hiroshi Ishiguro Laboratories (HIL). To je bila res edinstvena priložnost, kajti laboratorij prof. Hiroshija Ishigura velja za enega izmed najbolj uspešnih s področja robotike na svetu. Tako sem se kot edina umetnica znašla v laboratoriju med samimi izvrstnimi znanstveniki in inženirji s praktično celega sveta. Že po nekaj dneh smo se izvrstno ujeli in skupaj izvedli kar dva zahtevna eksperimenta z Geminoidom HI-2, enim najbolj naprednih androidov na svetu. To sodelovanje me je z njimi še bolj povezalo, kajti eksperiment še vedno nadaljujemo in je tudi del moje doktorske raziskave.
Trenutno moj običajni dan na Japonskem poteka zelo študijsko, a zanimivo. Enkrat tedensko imam konzultacije z mentorjem. Vmes pripravljam raziskovalne naloge ali pa skupaj delamo na kakšnem projektu v našem “Large Space”, to je največji laboratorij s sistemom za navidezno resničnost. Veliko potujem po svetu, kjer predstavljam svoje študijsko delo, umetniško-znanstvene projekte in naš projekt Trbovlje novomedijsko mesto (TNM). V začetku februarja grem na študijski obisk IBM Watson v New York ter v začetku marca na Dunaj na konferenco Human Robot Interaction, kjer bom predstavila del raziskave, ki smo jo izvedli v ATR.
Večkrat se sama ali s kolegi odpravim na goro Tsukuba. Je ravno pravšnji vzpon. Občasno se s kolegi dobimo v Izakaji (japonski bar) ali gremo na sushi fast food. Približno enkrat na mesec se odpravim tudi v Tokijo, ki je od Tsukube, kjer živim, oddaljen slabo uro vožnje z vlakom. Tam se dobim s prijatelji, ki sem jih spoznala med svojim prvim bivanjem na Japonskem. Skupaj se odpravimo na ogled kakšne aktualne razstave ali pa gremo na kakšen koncert.
Maša Jazbec, doktorska študentka programa Empowerment Informatics v Tsukubi, Japonska
»Mojo prvo selitev v tujino sta z roko v roki vodila ljubezen in študij. Preselila sem se na Portugalsko, kjer sem živela osem let. V tem času sva se z možem dvakrat poročila, civilno na Portugalskem in potem še cerkveno v Sloveniji. Obe poroki sta bili pravi kulturni mešanici in zelo zabavni za vse goste. Pred dvema letoma se mi je ponudila odlična karierna priložnost v Londonu, zato sva se odločila, da se preseliva v Združeno kraljestvo. S seboj sva seveda vzela tudi najinega triletnika, ki mu je selitev predstavljala izjemno pozitivno izkušnjo. S polno žlico je zajel novo okolje, nov jezik, navade in prijatelje v vrtcu. Zelo rad je hodil v vrtec, saj je imel zelo raznoliko okolje, nekaj otrok in vzgojiteljic pa je celo govorilo portugalsko, kar je pripomoglo k njegovi hitri integraciji. Potreboval je približno pol leta, da je začel tekoče govoriti angleško. Lani septembra je začel hoditi v šolo in moram priznati, da je njegov »British accent« precej boljši od mojega. V teh dveh letih smo se že navadili na nov ritem življenja. Delovnik je zelo podoben portugalskemu. Začnemo ob devetih in potem smo v službi do petih ali šestih. Na začetku je bilo precej divje, saj jezik že znamo, manjkajo pa kulturne finese, ki se jih človek nauči le s časom, ki ga preživi med domačini. Domačinov, Angležev je v moji službi bolj malo. Univerza, na kateri delam, je med najbolj barvitimi v Londonu, če uporabim prispodobo stare reklame za »Max factor«. Čez teden je služba tako intenzivna, da po zaključenem delovniku ostane časa in energije le še za družinske obveznosti in dvakrat na teden kakšno športno aktivnost. Ob petkih se delo pogosto konča bolj zgodaj, saj je pred začetkom vikenda obvezno treba iti na mitični »Friday social«. Angleži gredo radi na en »pint« piva v petek po službi, ki se velikokrat konča s tolikimi, da jih že ne znamo več šteti. Večer pa se definitivno konča petnajst do polnoč, ko vsi odhitijo na metroje in vlake, saj ob polnoči prenehajo delovati (nekaj mesecev nazaj so začele tri linije metroja obratovati tudi skozi noč). Ob vikendih pa smo z družino še vedno turisti in obiskujemo razne muzeje, predstave in raziskujemo mesto. Še vedno z veseljem odkrijemo kak nov kotiček.
Za razliko od prej imamo zdaj precej več obiskov z vseh koncev in nam to popestri vikende. Hkrati pa je tudi nam lažje za vikend kam oditi. Po novem najpogosteje srečujemo prijatelje, ki jih nismo videli že leta, kar na kakšnem letališču.
Brigita Jurišić, University of East London, Združeno kraljestvo