četrtek, 13 junija, 2024

Iz te kategorije

Žiga Blaj: Niso pustili, da bi se delali norce iz njih

V Zasavskem muzeju Trbovlje je kustos Žiga Blaj postavil razstavo ob stoletnici spopada z Orjuno 1. junija 1924. V pogovoru za Savus je predstavil razstavo, razmere takrat in danes.

Kako ste se lotili razstave ob stoletnici spopada z Orjuno?

Razstave sem se lotil z raziskovanjem po časopisnih in arhivskih virih. Tudi skozi literaturo sem poskusil osvetliti ta zgodovinski, prvojunijski dogodek in tudi posledice tega dogodka, ki so za vedno zaznamovale lokalno zgodovino, tudi zgodovino celotnega Zasavja. Nekatere zadeve je bilo lažje najti, druge malo težje. Določene stvari je bilo treba preveriti. Mislim, da bo razstava ljudem dostopna in si bodo lahko ustvarili svojo sliko, kaj se je dogajalo pred stotimi leti.

In kaj se je dogajalo pred stotimi leti?

Pred stotimi leti na nedeljo, 1. junija 1924, so Orjunaši napovedali svoj pohod v Trbovlje in razvitje prapora. Namenoma so se na tisti dan zbrali tudi delavci in rudarji, tudi člani proletarskih akcijskih čet, ki so na strani delavcev pripravili tudi načrt, kako se zoperstaviti Orjunašem. Odločili so se, da se jim bodo fizično zoperstavili prav na mestu, kjer sva midva danes – nekje na območju današnjega muzeja, kjer danes ulica nosi ime Ulica prvega junija. Niso si delali utvar, da fizičnega kontakta ne bo, vedelo se je, da bo slej ko prej počilo. To področje so izbrali tudi zaradi tega, ker so poznali domači teren in so vedeli za smeri umika. Ko je prišlo do dejanskega spopada, ki je pustil krvave posledice, žrtve na obeh straneh, so se tudi lažje umaknili.

Vemo, da je prvi junij oziroma ta spopad zgodovinsko močno obdelan z vseh strani, tudi zaradi tega, ker je to občinski praznik. Ali ste morda prišli do kakšnih novih zaključkov?

Najbolj me je zanimalo tisto, kar mogoče doslej še ni bilo tako osvetljeno. Na primer tudi to, da je dve leti po teh prvojunijskih dogodkih Orjuna na tem območju v Trbovljah odkrila spominsko ploščo padli Orjunašem. To je bilo 28. junija leta 1926. Ta spomenik je pred drugo svetovno vojno izginil, podatka o tem, kako, nisem našel. Ampak je zanimivo predvsem to, da so Orjunaši svoje obeležje postavili še preden so postavili kakšno spominsko obeležje padlim delavskim žrtvam.

Kaj je ta spopad delavstva s fašistično organizacijo pomenil za delavsko gibanje?

Po domače povedano se niso pustili, da bi se delali norce iz njih oziroma, da bi jim drugi narekovali, kako in kaj morajo delati. Seveda so Trbovlje kot tudi Zasavje središče delavskega, revolucionarnega gibanja. Ta dogodek je pokazal, da bodo Orjunaši za svoje cilje uporabili silo. Sam bi to na neki način označil tudi za začetek konca Orjune na Slovenskem, kajti leta 1926 je bila slovenska Orjuna razpuščena. Definitivno je to pomenilo, da se ta organizacija jugoslovanskih nacionalistov ali krajše Orjuna ni širila dalje na tem območju.

Koliko je po stotih letih še tega proletarstva v Zasavju?

Naslov razstave Brez proletarstva Trbovelj ni je nekako namenski. To je zadnji verz pesmi proletarskih akcijskih čet. Četudi imamo občutek, da proletariat v Trbovljah počasi izginja, se mi zdi pomembno, da se vsi zavedamo tega, kaj se je dogajalo pred stotimi leti, da se to dostojno obeležuje in se tega dogodka spominjamo s častjo.

Letos je tudi petdesetletnica postavitve spomenika Orjuni, ki ga je naredil akademski kipar Stojan Batič. Ste tudi to nekako obeležili?

Ja, seveda. Zadnja soba razstave je posvečena trboveljskemu občinskemu prazniku, ki je bil razglašen leta 1953. Dva panoja sta posvečena obeležitvi petdesetletnice boja delavcev z Orjuno leta 1974, ko je bilo tukaj veliko zborovanje z odkritjem spomenika. Na ogled imamo tudi uradni bilten organizacijskega odbora, ki je pripravljal vse v zvezi s proslavo leta 1974. Tudi temu se posvečamo na razstavi, saj imamo precej fotografskega gradiva, ki bo ljudem približal tisti dogodek na deževni junijski dan. Tisti dan je na veliko deževalo in to fotografije tudi nazorno pokažejo.

Obstaja kakšna zanimiva zgodba o tem, kako se je Batič lotil tega spomenika?

Na razstavi imamo fotografijo njegovega tipkopisa, to je idejni osnutek izdelave spomenika Spopad z Orjuno. Objavljen je tudi intervju, ki ga je naredil lokalni kronist Tine Lenarčič in je bil objavljen v časopisu Srečno. V tistih vrsticah je moč razbrati, kaj točno je Batič s tem spomenikom poudaril, kaj spomenik simbolizira in kaj pomeni vsem ljudem iz Trbovelj in Zasavja.

Je pa še danes ta spomenik zanimiv …

Spomenik je še danes seveda fascinanten, še vedno je postavljen pred zgradbo muzeja in si ga je še vedno moč pobliže ogledati.

Kaj prvi junij pomeni danes Trbovljam kot simbol občinskega praznika?

Jaz upam, da bo ta razstava na novo osvetlila pomeni prvega junija tudi za mlajše generacije, ki vedo, da je prvi junij trboveljski praznik, mogoče pa ne vedo, zakaj. Ravno zaradi tega je razstava tako koncipirana, da opiše tudi čas dvajsetih let prejšnjega stoletja, pa sam dogodek in celjski sodni proces. V zadnji sobi pa spomine na praznovanja občinskih praznikov skozi leta. Mislim, da se bo zdaj, ko obeležujemo stoletnico tega dogodka, pravzaprav marsikdo vprašal, zakaj je prvi junij občinski praznik Občine Trbovlje.

Marko Planinc

Foto: MP


 

Isti avtor