Ženske tovarne so v Zasavju ustanavljali po drugi svetovni vojni v času socializma. Ustava iz leta 1946 je ženskam zagotavljala enako pravico do dela in podobno plačilo za opravljeno delo kot moškim. Zasavje je bil industrijski bazen, kjer je bilo zaposlenih ogromno moških, ženskih delovnih mest je bilo neprimerno manj. Zato so pričeli odpirati politične ženske tovarne.
Prva je bila leta 1954 Sava konfekcija. Leta 1963 se je preimenovala v Triglav in sedem let kasneje v tovarno Deloza. Delozo so zaprli leta 2005 kot zadnjo žensko tovarno v Zasavju.
Matična tovarna je bila poleg prej omenjene tudi tovarna Ipoz v Trbovljah, ki so jo ustanovili leta 1974. Nastala je iz nekdanje krojilnice in šivalnice.
V Zasavju pa so odprli tudi več podružničnih tovarn, ki so imele svoj sedež drugod. Leta 1964 je pričela obratovati Iskra – tovarna polprevodnikov v Trbovljah, leta 1970 tovarna Peko v Trbovljah, dve leti kasneje Jutranjka na Dolu pri Hrastniku, že leta 1963 pa obrat Lisce v Zagorju, ki je nastala iz dela Save konfekcije.
Tovarne so ustanovili bolj kot ne s političnimi odločitvami. »V Zasavju ni bilo ne surovinske baze, ne strokovnega kadra, seveda tudi tradicije ne. Ženske so dobile delo v glavnem v tekstilni in obutveni industriji. V primerjavi z moškimi so bile ženske manj zahtevne, bolj prilagodljive. Po končani osnovni šoli so opravile usposabljanje in dobile službo,« je povedala avtorica razstave, kustosinja Nevenka Hacin.
V času samostojne Slovenije so tovarne padale ena za drugo, zadnja leta 2005 je zaprla vrata Deloza. Delo je zgubilo na stotine žensk. Vzrok je bil predvsem ekonomski, cena delovne sile je bila v primerjavi z globalnim trgom in konkurenco iz Bližnjega in Daljnega vzhoda previsoka. Dodelavni posli niso prinašali dovolj velikih dobičkov, čeprav je bilo delo zasavskih žensk brez izjem v vseh tovarnah cenjeno. Delale so kvalitetno in za največje svetovne znamke, vendar so bile zaradi lon poslov »skrite« za imeni največjih blagovnih znamk. Hacinova je obdelala zanimiv vidik zasavske zgodovine. Ženske tovarne so bile v Zasavju prav gotovo v veliko pomoč pri preživljanju družin in tudi pri socialnem »vstajenju« žensk. Čeprav je bilo delo naporno, so bile ženske zaradi lastnega zaslužka bolj samostojne in samozavestne. To se je poznalo tudi takrat, ko so ženske »fabrike« zapirali. Najbolj znan je bolj delavk Peka za svoje pravice po stečaju trboveljskega obrata. Znamenite Pekotke so v tem boju z državo zmagale.
Branko Klančar, fotografski mojster, je postavil na ogled izbor fotografij, ki jih je posnel v hrastniških tovarnah Steklarna, TKI, Jutranjka in Sijaj. Ženske je fotografiral »mimogrede«, ko je delal fotografije ob različnih priložnostih. »Največkrat so fotografije nastale ob otvoritvah kakšnih novih pridobitev v tovarnah, ali pa, ko sem fotografiral za tovarniška glasila,« pravi Klančar, »V tovarnah sem bil pogosto, veliko sem fotografiral. Vedno sem lahko slikal vse, ni bilo omejitev. V glavnem pa sem se osredotočal na obraze in roke. Ponavadi so bili obrazi zatopljeni v delo …« je še povedal avtor izjemnih fotografij, ki so svojevrsten dokument časa in dela žensk v zasavskih tovarnah. Izbor fotografij za razstavo je bil v rokah direktorja ZMT Mirana Kalška.
MP
