V julijsko zasedbo Zasavskih pet smo povabili Hrastničanke in Hrastničane. Julij je hrastniški mesec, zato smo se odločili za občinsko zasedbo Zasavskih pet.
Naši novi peterici smo za prvi teden zastavili nekaj vprašanj, ki so povezana z občinskim praznikom in Hrastnikom: »Tretji julij je občina Hrastnik vzela za svoj praznik v spomin na gladovno stavko rudarjev leta 1934. Praznovanje je letos seveda okrnjeno zaradi koronavirusa. Zanima nas, kako gledate na praznovanja občinskega praznika, se mogoče kakšnega še posebej spominjate? Je razlog (stavka rudarjev) za praznik pravi? Kako se počutite v svojem mestu? Kako se predstavljate, ko ga zapustite? Ste v Sloveniji in svetu Hrastničan in Hrastničan ali vam to ni pomembno?«
Jurij Bantan, podjetnik in predsednik Rudarske godbe Hrastnik
Prav je, da občina praznuje svoj praznik. Ob takšnih dneh se veselimo novih pridobitev, se ozremo v prihodnost, nagradimo najzaslužnejše in se jim tako zahvalimo. Je tudi priložnost, da se skupaj družimo in poveselimo, saj se v teh dneh po navadi dogaja marsikaj. Morda mi je v spominu ostala otvoritev stanovanjsko poslovnih objektov na Ojstrem. Na dan otvoritve je bilo že tako vroče, za povrh vsega so le uro prej končali z asfaltiranjem pred blokom. Sonce, vroč asfalt, kot bi gledal mačka na vroči pločevinasti strehi.
Razlog za občinski praznik je pravi, saj so se rudarji borili za svoje pravice, proti izkoriščanju, za pošteno plačilo. Vidim, da je danes to aktualno.
V našem Hrastniku se počutim domače. Vedno se rad vračam domov. Ni vse lepo, še dolgo se bodo celile rane, ki jih je povzročilo rudarjenje. Všeč pa so mi ljudje, narava, ki skriva še veliko biserov in občutek domačnosti.
Vedno se predstavljam kot Hrastničan oz. Dolan saj se je tam vse začelo: občina, cerkev, šola, zadruga …!
Prav je, da se človek zaveda svojih korenin, svojega izvora, saj če bi to zatajil, bi zatajil samega sebe. Zato je prav, da smo na kraj ponosni in to vedno in povsod izražamo. Zato vse najboljše Hrastnik.
Polona Dolanc, učiteljica, nova ravnateljica OŠ NHR Hrastnik
Rudarstvo je skozi stoletja močno zaznamovalo Hrastnik in tudi druge zasavske občine. Ni pripomoglo le k dodatnemu gospodarskemu razvoju zasavskega prostora, ampak so se po zaslugi veselo razpoloženih rudarjev in zgovornih žena z „ganka‟ razvili tudi posebna kulinarika, govorica in običaji, ki že postajajo turistična zanimivost. Menim, da je zato prav, da se rudarstvo počasti tako, da praznujemo občani Hrastnika občinski praznik na dan, ki ima za rudarje velik pomen, 3. julij, ko so zasavski rudarji začeli z gladovno stavko za boljše delovne pogoje in plačilo. Če pogledamo širše, je dandanes ob težkih pogojih dela, porastu prekarnega dela, prav boj delavcev za dostojno plačilo in dobre delovne pogoje aktualna tema, ki se močno dotika tudi našega lokalnega okolja.
Občinski praznik, ki mi je ostal v najlepšem spominu, je vsekakor tisti iz leta 2015, ko je sin Enej na občinski proslavi prejel zlato županovo pero.
V Hrastniku živim že ves čas svojega življenja, tu sem si ustvarila družino in si ne predstavljam, da bi živela drugje. Zame je Hrastnik najlepše mesto, ne samo zaradi svoje podobe, ampak predvsem zaradi ljudi, ki živijo v njem. Ponosna sem, da prihajam iz Zasavja, Hrastnika in upam, da ljudje, ki ne prihajajo iz teh krajev in me poprašajo o domačem kraju, mojo pripadnost Hrastniku občutijo.
Marko Funkl, župan občine Hrastnik
Izredno ponosen sem, da Občina Hrastnik obeležuje svoj praznik v čast upornim delavcem, ki so najboljša prezentacija Hrastničanov in Hrastničank. Praznik tako še bolj poudarja enotnost, solidarnost ter progresivno držo naših prednikov. Takratni dogodki so poenotili ne le delavce Hrastnika, temveč vse Zasavce, kar je pomembno sporočilo tudi za današnji čas. Zunaj Hrastnika sem najprej Dolan, nato Hrastničan, nato Zasavc ter Slovenec in vse našteto omenim z velikim ponosom, ker je Hrastnik vse lepši, bolj čist, zelen in prijazen za življenje.
Elizabeta Skočir, upokojena višja medicinska sestra
Občinski prazniki so pač pomembni za krajane tiste občine. Praznik naj bi odražal nekaj posebnega, na kar se je potrebno še posebej spomniti. Po rodu nisem iz Hrastnika, pač pa ponosna Prekmurka. Naj povem, da sem v Srednji zdravstveni šoli v Murski Soboti pri slovenskem jeziku veliko slišala o težkem življenju rudarjev, praktično pa si pomena težkega življenja takrat niti nisem znala predstavljati. Zagotovo je bila stavka takrat ne le za rudarje, pač pa tudi vse druge delavce, ki so delo opravljali v težkih pogojih in bili za to slabo plačani, zelo pomembna in si zato, ker je bila stavka v Hrastniku, zasluži, da se nanjo spominjamo z občinskim praznikom. Vsekakor se pomena delavstva močno zavedam, saj sama izhajam iz delavske družine, še posebej mi je zato pomemben tudi 1. maj, ki je toliko lepši, saj se vsako leto zelo razveselim godbenikov, ki zaigrajo budnico. Letos še posebej, ker se je zaradi korona virusa to zgodilo le malo kje v Sloveniji.
V Hrastniku živim od leta 1978, ko sem se zaradi selitve družine priselila v Hrastnik iz Golnika. Takrat je bil Hrastnik zaradi onesnaženega okolja popolnoma siv, v jesenskem in zimskem času z veliko smoga itd. Zdravniki, ki so občasno prihajali delati v pljučni dispanzer Zdravstvenega doma Zagorje ob Savi, so me svarili, naj ostanem na Golniku, da le kaj bom delala v Zasavju. Ko sem se pripeljala z vlakom v Zasavje, sem ugotovila, da je od Zagorja skozi Trbovlje in do Hrastnika dejansko vse belo in vmes malo črno. Prav zgrozila sem se. Danes, po toliko letih, je stanje seveda popolnoma drugačno, razmere so se temeljito spremenile, tudi skrb za okolje je bistveno večja in Zasavje je dejansko postalo zopet zelene barve. Sicer se v Hrastniku počutim dobro, posebej zaradi ljudi, ki kljub težkemu življenju izražajo optimizem in dobro voljo. Ljudje so odprti in kljub temu, da prihajajo iz številnih krajev bivše Jugoslavije, so se na kraj dobro navadili. To sem spoznala tudi na terenu, ko sem vsakodnevno kot patronažna medicinska sestra obiskovala družine. Šele sedaj, ko sem odšla v pokoj, sem ob sprehodih z mojim mačkom ugotovila, da nekaterih predelov Hrastnika sploh ne poznam, kot npr. območje okrog tenis igrišča nad Hrastnikom, ki je čudovito urejeno in vzdrževano ter območja Leše, kjer ljudje pridno obdelujejo svoje vrtičke.
Vsekakor me še vedno včasih prime domotožje, saj sem kot Prekmurka bila navajena ravnic, lepih polj in gozdov, pa tudi moje znanje madžarskega jezika še vedno rada preizkusim, ko se vračam k svojim sorodnikom v dvojezični Dobrovnik. Od tam nisem prišla samo jaz, v Hrastniku sem ugotovila, da je od tam tudi sosed dr. Jože Toplak. Zanimivo, da mi je prav on povedal, da se iz Hrastnika nikoli več ne bom vrnila v Prekmurje, česar mu na začetku niti nisem verjela.
Vsekakor se danes počutim kot Hrastničanka, morda manj Zasavka, čeprav po srcu vedno tudi Prekmurka in vsakemu to tudi ponosno lahko povem.
Naj vsem občanom Hrastnika ob tej priložnosti tudi čestitam za naš praznik.
Franci Šuštar, hornist v Simfoničnem orkestru RTV Slovenija
Praznik občine je odlična priložnost da izkažemo hvaležnost tistim, ki so naredili, ter še delajo nekaj dobrega za razvoj in dobrobit naše občine. Obenem nas tudi spomni na stavke, ko so rudarji, kemičarji ter steklarji dosegli, da so dobili boljše plače.
Po mojem mnenju je izbira takšnega razloga za občinski praznik primerna, saj nas spominja na dogodek, ko so delavci stopili skupaj in se borili za boljše življenjske pogoje.
V našem kraju je seveda nekoliko manj prireditev kot v večjih mestih, kljub temu pa se z veseljem udeležim naših prireditev, saj na njih vedno srečam prijatelje in znance. Nedavno sem izvedel, da bo letos v Hrastniku potekala finalna prireditev Miss Slovenije, kar pove da smo še vedno zelo aktivni na različnih področjih.
V naši občini vedno občutim tisti edinstveni občutek doma, ki je nezamenljiv. V Hrastnik se vedno z veseljem vračam, bodisi na kakšen ‘špil’ z godbo, ali za kaj drugega. Po Sloveniji in svetu se ponosno predstavim kot občan občine Hrastnik, ter sem ponosen na svoje prednike, ki so delali v rudniku in v steklarni.
