V avgustovsko zasedbo Zasavskih pet smo povabili Zagorjanke in Zagorjane. Avgust je zagorski mesec, zato smo se odločili za občinsko zasedbo Zasavskih pet.

Naši novi peterici smo tokrat zastavili vprašanje, ki je povezano z Zagorjem: »Deveti avgust je občina Zagorje ob Savi vzela za svoj praznik v spomin na partizanski napad na orožniško postajo v Toplicah. Praznovanje je letos seveda okrnjeno zaradi koronavirusa. Zanima nas, kako gledate na praznovanja občinskega praznika, se kakšnega še posebej spominjate? Je razlog (napad na sovražnikovo postojanko) za praznik pravi? Kako se počutite v svojem mestu? Kako se predstavljate, ko ga zapustite? Ste v Sloveniji in svetu Zagorjanka in Zagorjan ali vam to ni pomembno?«

Saša Bajda, direktorica Zdravstvenega doma Zagorje

Sama sicer nisem Zagorjanka, a sem tako ali drugače že vrsto let povezana z Zagorjem. Že v najstniških letih sem redno zahajala v Zagorje, saj sem skoraj deset let pisala članke za časopis Zasavc, ki je imel svoj sedež v Zagorju. Tudi veliko srednješolskih prijateljic in prijateljev prihaja iz Zagorja. Zadnjih dvanajst let pa se vsakodnevno vozim na delo v Zdravstveni dom Zagorje, kjer zadnje leto opravljam delo direktorice. Veseli me, da lahko, skupaj s svojimi sodelavci, skrbimo za zdravje naših občanov. Trudimo se, da bi bilo za njih vedno kar najbolje poskrbljeno in da bi jim lahko ponudili tudi kaj več.

Žal je letos koronavirus “poskrbel”, da bo praznovanje občinskega praznika Občine Zagorje ob Savi drugačno kot je bilo vrsto preteklih let. A verjamem, da bo kljub temu prijetno in da bodo občani Zagorja ponosni na svoj kraj in svoj praznik.

Zagotovo pa sta “zaščitni znak” praznovanja občinskega praznika tudi prireditvi Noč pred nočjo in Zagorska noč. Takrat Zagorje, poleg ponosnih Zagorjanov in Zagorjank, obiščejo tudi mnogi drugi, od blizu in daleč. In takrat so vsi prijatelji. Jaz sem zaradi teh praznovanj in mojih dveh najstnic že dvakrat prestavljala poletni dopust, saj so vse prijateljice bile v Zagorju in tudi oni nista smeli manjkati. Seveda pa je bil pravi tudi izbor glasbenih gostov.

Kljub temu da nisem Zagorjanka, se v Zagorju med Zagorjani in Zagorjankami počutim lepo in sprejeto. Vesela sem, da lahko skupaj delamo dobro za lepo, lepše, najlepše Zagorje.

Ob občinskem prazniku želim vse lepo vsem ponosnim Zagorjankam in Zagorjanom.


Bojan Gasior, direktor Gostinskega podjetja Trojane

Že od nekdaj ljudje poudarjajo pomembne življenjske dogodke s praznovanji. V tem korenini naša kulturna dediščina in v tem se zrcali naša kulturna sedanjost. Praznovanje je duša sožitja.

Lepo in prav je, da praznuje občina Zagorje svoj praznik v spomin na partizanski napad na orožniško postajo v Toplicah. Zakaj pa bi morali tujci obvladovati slovenski živelj?! Podpišem to praznovanje! Brez praznovanja bi bili odnosi med ljudmi preveč enolični in pusti.

Zagorje je lepo mesto, vse od otroških let (rojen sem bil v Kandršah) se rad vračam v njegovo osrčje. Sem Zagorjan in to bom ostal večno, četudi zdaj živim nekaj km stran v drugi občini.

Ko se je v letu 1961 moj oče smrtno ponesrečil med trinajstimi rudarji zaradi eksplozije metana v rudniku, smo se z mamo, bratoma in sestro vozili v Zagorje z izposojenim sosedovim zapravljivčkom na grob mrtvega očeta. Imel sem le 5 let, ko sem ga izgubil. Spominjam se tudi dogodkov, ko so rudarji slavili svoj rudarski praznik. Ob programu in skoku čez kožo smo z družino uživali in ob pogostitvi smo pojedli kaj dobrega.

Danes je mesto urejeno in sončno, po županovo »Najlepše mesto«. Rad zahajam v Zagorje kot zapriseženi Zagorjan. S ponosom vsakemu povem, da bom ostal ZAGORJAN, vedno in povsod.

Iskrene čestitke vsem Zagorjanom in Zagorjankam! Ljudje smo zavetje drug drugemu.


Janez Lipec, upokojenec, PDG Rotary Distrikt 1912, član Rotary kluba Zagorje Kum

Rojen sem v Trbovljah, kjer sem živel 29 let. Praznik Trbovelj je 1. junij, spomin na spopad z Orjuno leta 1924. O tem dogodku sem poslušal izpovedi ljudi, ki so to doživeli. Mama Kristina je bila desetletna deklica, ki je povedala, da so vse otroke in ženske na Kolodvorski cesti umikali na podstrešja. Bil je dogodek, ki je odmeval po celi Kraljevini Jugoslaviji.

Od leta 1979 sem v Zagorju. Ves čas stanujem na Cesti 9. avgusta, na cesti, ki nosi ime po občinskem prazniku. Tako da je občinski praznik vedno z menoj. Že od leta 2007 sem v organizacijskem odboru prireditve Perkmandelc vabi v svojo deželo, ki se odvija v sklopu občinskega praznika. Vsa leta sem močno vpet v praznovanje občinskega dne.

Praznik Občine Zagorje, 9. avgust, ki je bil določen leta 1952, spoštujem. In če pogledam malo širše, sta na isti dan, v letu 1941, srečanje začela ameriški predsednik F. Roosevelt in angleški premier W. Churchill. Zaključek srečanja je bila Atlantska listina. Bolj žalosten dogodek je bil leta 1945, ko so Američani na Nagasaki odvrgli atomsko bombo. Torej je 9. avgust pomemben datum.

V Zagorju ob Savi se počutim dobro, zato sem tu tudi ostal in si ustvaril družino. Imam prijatelje, znance, v tem mestu sem doživel marsikaj. Zame so pomembni ljudje, tisti pravi, s kmečkimi, knapovskimi in industrijskimi koreninami.

Sem v kontaktu z različnimi ljudmi. Ne ločujem jih. Ne po narodnosti, ne veri in ne statusu. Vedno povem, da sem iz Zagorja ob Savi. Da sem iz Zasavja, kjer so tri občine, tri doline, ki jih povezujeta reka Sava in planina Kum.

To je zapisano v vsakem sporočilu, ki ga pošljem v svet. Propagiram svoj kraj in ljudi, na katere sem ponosen. Po Sloveniji in svetu sem hodil v več vlogah: kot zaposlen v STT Trbovlje, v Združenih podjetjih Strojegradnje Slovenije, kot predsednik IS Občine Zagorje ob Savi, svetovalec vlade Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in nazadnje kot Guverner Rotary Distrikta Slovenija in Severna Makedonija. Zame je bilo in bo pomembo, da sem Zagorjan, rojen v Trbovljah in po duši Zasavc. Z upanjem, da si bomo enkrat bliže. Le skupaj smo močni. Bodimo navdih in srečno!


Nuša Ule Maček, upokojena ravnateljica SŠ Zagorje, koordinatorka medgeneracijskih programov

Naša občina praznuje svoj praznik 9. avgusta kot spomin na napad Revirske partizanske čete na orožniško postajo, ki se je zgodil v noči iz 8. na 9.avgust leta 1941. Kot preberemo v zgodovinskih zapisih je bil cilj napada prekinitev komunikacijskih povezav. Ne vem, kdaj je bil omenjeni dogodek izbran za praznik naše občine, se je pa vse do danes ohranil in vsako leto je bil obeležen z vrsto otvoritev, dogodkov in prireditev. Vesela sem, da se nikoli ni porodil pomislek, da datum praznovanja ni ustrezen, ker pade v sredino počitniško dopustnega časa, oziroma da dogodek, ki obeležuje praznik, ni pravi.

Da je bila odločitev prava, dokazuje dogajanje v preteklih letih. Vse do danes je bilo Zagorje v vročih avgustovskih dneh gostitelj številnih dogajanj za mlado in staro. V mesto so prihajali tako nekdanji krajani kot obiskovalci bližnjih in bolj oddaljenih krajev, saj je bilo prireditev veliko, bilo je živahno in vsak je našel nekaj zase.

Žal je letošnje leto zaznamovala korona in prepričana sem, da bomo to obliko druženja in dogajanja zelo pogrešali.

Pomemben del praznovanja je podelitev občinskih priznanj občankam in občanom, ki so v našem okolju in pogosto tudi širše poznani in spoštovani po svojem delu in dosežkih. Kljub koroni bo dogodek tudi to leto, žal v zelo omejenem obsegu. Ob tej priložnosti iskreno čestitam vsem letošnjim nagrajencem!

V svojem rojstnem kraju mi je prijetno. Rada imam kraj, ljudi, dogajanje in vse kar je s krajem povezano in vedno s ponosom povem, kje je moj dom. Rada potujem, spoznavam nove kraje, ljudi, vendar se vedno z veseljem vračam v svoje Zagorje.


Matjaž Švagan, župan Občine Zagorje ob Savi

Odgovor še pričakujemo.