V junijsko zasedbo Zasavskih pet smo povabili Trboveljčanke in Trboveljčane. Junij je trboveljski mesec, zato smo se odločili za občinsko zasedbo Zasavskih pet. Julija prihajajo Hrastničani, avgusta Zagorjani. Seveda, tudi Hrastničanke in Zagorjanke. 😊

Tretji teden so dobili naši sogovorniki naslednje vprašanje: »V Trbovljah nameravajo postaviti 8 metrov visok kip rudarja. Delovni naslov kipa je Rudar – Prometej. Oblikoval ga bo akademski kipar Zoran Poznič. Prav gotovo ste o projektu že kaj slišali, brali, nekateri ste vanj celo bolj tesno vpeti. Kaj menite o takšnem spomeniku? Bo res lahko za Trbovlje to, kar je Eiflov stolp za Pariz, ali Kristus za Rio? Kaj lahko mesto dobi s postavitvijo takšnega velikega obeležja rudarstvu?

Nika Barič, košarkarica, kapetanka slovenske košarkarske reprezentance

Moje mnenje je, da je je vse lepo in prav, da postavijo ta spomenik. Ampak, da bi ga lahko primerjali z Eiflovim stolpom v Parizu ali s kakšnim drugim spomenikom, si pa ne znam predstavljati. Mislim, da večina ljudi v Trbovljah gleda na ta spomenik tako: »Ali ga imamo ali pa ne, ljudem ta spomenik ne bo spremenil življenja na boljše, zato mislim, da jim je čisto vseeno zanj.«

 


Jasna Gabrič, županja občine Trbovlje

V prvi vrsti bo predvsem spomin in opomin vsem generacijam, ki bodo še prišle za nami. Prav je, da se tako mi kot obiskovalci zavedamo, da so Trbovlje zrasle v mesto zaradi rudnika. Iz te zgodbe so nato izšle vse ostale. Hkrati pa bo opomin vsem nam, da se je neko obdobje zaključilo ter da je od nas samih odvisno, kakšna bo prihodnost, torej nič več od naravne dobrine, ki je “odpirala marsikatera vrata” v preteklosti.


Rok Hvala, študent televizijske režije in glasbenik

Spomenik Prometej je lahko dobra turistična popestritev Trbovelj in Zasavja nasploh. Potrebno pa se je zavedati, da samo kip ne bo dovolj. Potrebno je vložiti veliko časa in sredstev tudi v promocijo, ureditev hotelskih kapacitet in ostale ponudbe za turiste, tako da bo od tega projekta imelo koristi kar največ ljudi. Tudi prebivalci se moramo pričeti zavedati, da si sodoben turist želi videti lokalne in tradicionalne zanimivosti in teh v Zasavju ne manjka. Če k temu dodamo še urejene planinske poti in nadaljujemo z urejanjem kolesarskih poti, so Trbovlje in Zasavje velik potencial za turizem in nadaljnji razvoj.


Jože Kotar, klarinetist, profesor na Akademiji za glasbo Ljubljana, dirigent Delavske godbe Trbovlje

Prometej je iz ilovice in deževnice napravil človeka, naš ex-minister pa bo iz jamskega železja ustvaril Prometeja.

Dobrih 200 let so kopali črno zlato. Verjetno je imel vsak Trboveljčan v žlahti koga, ki je bil v jami. Mesto se je razvijalo z rudnikom in predvsem zaradi njega. Vsa bivša država nas je poznala po rudarjenju. Pa včasih še zaradi kakega politika, nogometaša, rokometaša, glasbenika … Žal se je zgodba počasi izpela. Na površje prihajajo sodobni rudarji.

Najbrž je sedaj, ko rudarstvo v Zasavju šteje zadnje ure, res pravi čas, da se postavi obelisk nekoč zelo pomembni panogi, brez katere naše mesto ne bi bilo takšno, kot je. Če bi sploh bilo. Vsa novejša čudesa sveta so nastala z razlogom. Eifflov stolp ob svetovni razstavi ob stoletnici francoske revolucije, na Jezusa Kristusa so se v Riu spomnili ob stoletnici mesta. Še dobro, da pri nas ne bomo čakali na stoletnico zaprtja rudnika.

Ne vem točno, kje bo stal kip. Na Špicberg sem kot otrok hodil s smučmi na hrbtu ali pa h kolegu na dvoboje v namiznem tenisu. Bo pa Prometej vsekakor imel pregled nad vso dolino. S svojimi osmimi metri bo iskal in pozdravljal bivše rudarje, ki so ponosno kopali trboveljski premog. Z rudarsko svetilko pa bo zanamcem kazal, kam so v treh dritlih odhajali na šiht. Upam, da s svetlobo ne bo motil prebivalcev in ostalih živih bitij v njihovem naravnem okolju.

Prav je, da s postavitvijo skulpture počastimo zgodovino našega mesta, prav je, da naš umetnik obeleži konec nekega obdobja in začetek novega. Mogoče pa turisti ne bodo obiskovali samo norveški Spitzberg.

Prometej je ljudi učil dela, znanosti, umetnosti. Na Olimpu je ukradel ogenj in ga prinesel nazaj med ljudi. Zaradi tega je kasneje prišel v težave, precej časa je hudo trpel. Upam, da bo trboveljski Prometej imel lepšo prihodnost.


Karel Vukovič, upokojenec, nekdanji direktor Rudarsko energetskega kombinata Edvard Kardelj

Zgodovinski pogled na Zasavje do današnjih dni pove, da je ves razvoj nastal iz premoga in za premog. Pred 265 leti, ko se je začelo rudarjenje, je bilo to področje gozdnato z redkimi kmetijami. Industrializacija države, razvoj železnic, proizvodnja električne energije in drugo pa so zahtevali ogromne količine premoga. To je pomenilo razcvet premogovništva in Zasavje je postalo v času Avstroogrske in Jugoslavije eno izmed najbolj razvitih industrijskih centrov.

Ker ni bilo domačinov, so velike potrebe po rudarjih in drugih delavcih pokrivali s prihodom ljudi iz področja srednje Evrope in Balkana. Vsa ta različnost v narodnostih, jezikih, kulturi, veri, navadah in drugo je ustvarilo posebno mentaliteto Zasavčanov, ki jo na kratko označujemo rudarska tradicija. Ali drugače povedano, večina nas ima neke povezave: sorodstvene, poslovne, delovne in druge z rudarji ali s premogovništvom. Tudi moj primer je takšen, oče je bil rudar in sam sem bil zaposlen v Elektroporcelanu Izlake, Rudisu in Revirskem energetskem kombinatu.

Leta 2013 se je prekinilo izkopavanje premoga v Zasavju in letos se bo likvidiralo zadnje rudarsko podjetje, RTH Trbovlje. In kaj sedaj? Takšna epopeja premogovništva, pokrajine Zasavje in njenega prebivalstva vendar zasluži, da se dostojno, da ne rečem veličastno, poslovimo od naše preteklosti in pustimo zanamcem trajen spomin na rudarske generacije in rezultate njihovega dela.

Postavitev kipa »Rudar-Prometej« daje pravi odgovor: spomenik za vedno, impozanten v velikosti 8 metrov, postavljen na vrhu »Špitcberga«, narejen iz starega rudarskega železja, ponoči osvetljen, iz njega gre laserski žarek direktno na rudarski znak na »Drajeršahtu« in ne nazadnje avtor je Trboveljčan – akademski kipar mag. Zoran Poznič. Ja, ima asociacijo s Kristusom v Riu, tudi on nas bo ščitil in predvsem vsakodnevno opozarjal, da brez preteklosti ni prihodnosti.

Seveda rečeno še ni storjeno, sedaj je potrebno ta spomenik izdelati in ga postaviti na pravo mesto. Zgradil se bo s prostovoljnimi prispevki in dober odziv pri zbiranju finančnih sredstev potrjuje, da so ga ljudje vzeli za svojega. Naslednja pomembna naloga je, da bo spomenik dobil primerno povezovalno mesto pri ohranjanju in predstavljanju naše rudarske in industrijske dediščine.