V avgustovsko zasedbo Zasavskih pet smo povabili Zagorjanke in Zagorjane. Avgust je zagorski mesec, zato smo se odločili za občinsko zasedbo Zasavskih pet.
Naši avgustovski peterici smo postavili takšen zadnji izziv: »Pričenja se novo šolsko leto. Kako komentirate odločitev, da gredo v šolo vsi učenci in dijaki? Med njimi bo tudi precej prvošolcev. Kako se vi spominjate prvega šolskega dne in nasploh šolanja v osnovni in srednji šoli? Kaj bi sporočili mladim, ki stopajo v šolske klopi?«
Saša Bajda, direktorica Zdravstvenega doma Zagorje
Seveda se še spomnim mojega prvega šolskega dne, kako smo skupaj s starši in prijatelji pred šolo čakali, da smo prvič prestopili šolski prag in se podali v svet učenosti. Da je bilo vse malo bolj prijazno in sproščeno so nas pocrkljali s tortico, sokom in nam podelili rumene rutice. Potem pa počasi šola ni bila več šala ampak prava šola. Ostalo je veliko lepih, pa tudi nekaj malo manj lepih spominov na osnovne, srednješolske in potem tudi fakultetne šolske dni. Nekatera prijateljstva, ki smo jih spletli v teh letih, trajajo še danes. Žal so se nekateri od nas že poslovili. Ostalo pa je veliko spominov, življenjskih lekcij in napotkov, ki me spremljajo še danes.
Veseli me, da bodo lahko vsi otroci 1. septembra prestopili šolski prag in šolanje pričeli v šolskih klopeh. Prepričana sem, da je za vse šolarje pomemben osebni stik, obrazložitev snovi »v živo« in ne samo neka pisna navodila in prepisovanje teorije. Upam, da bo celo šolsko leto potekalo tako kot mora, da virus ne bo ponovno poskrbel za šolanje na daljavo in da bodo otroci in učitelji, kljub določenim sprejetim ukrepom, radi prihajali v šolo.
Vsem šolarjem želim da bi jih v novem šolskem letu spremljalo zadovoljstvo, zaupanje, zanimanje, vedoželjnost, uspeh, sreča, ljubezen, iskreni prijatelji in pošteni oz. pravični učitelji. Naj vpijajo znanja in spoznanja, iz vsega, kar bo mogoče slabega, pa naj izluščijo vsaj nekaj dobrega. Srečno in pogumno vsem.
Bojan Gasior, direktor Gostinskega podjetja Trojane
Moj odgovor je: »šola naj zopet postane šola«. Z veliko naklonjenostjo in veseljem se tudi sam spomnim mojih prvih šolskih dni, ki so se mi za večno vtisnile v spomin. Spomnim se dneva, ure in prvega stika s šolskimi klopmi. Osnovno šolo sem štiri leta obiskoval tudi na Vačah. Pot iz Kandrš na Vače je bila dolga 4 km in takrat nismo niti razmišljali o kakršnemkoli prevozu, tako da smo prepešačili vsak dan več kot 8 km. Pot je bila raznolika, tako po gozdu, kot travnikih in naših otroških bližnjicah. Te občutke spoštovanja in veselja nam ni mogel nihče prikrajšati, kljub že omenjeni oddaljenosti od šole. Spomnim se, kako smo spoštovali takrat še »tovarišice«, za nas so bile najpametnejše in najpomembnejše osebe tega sveta. Odnos učenec – učitelj je bil na visoki ravni in to v človeku ostane in se nikoli ne izbriše.
Kot rečeno, močno podpiram vrnitev učencev in dijakov v šolo, saj si težko predstavljam, da bi bili prikrajšani teh občutkov. Šola je življenje, šola ti da začetno pot, ki te zaznamuje za celo življenje. Učenci morajo iti v šolo, verjetno se jim bo ta premor v času korone poznal, tako, da imajo odgovorni veliko obvezo, da nadoknadijo to vrzel.
Šolarjem bo potrebno vcepiti nekaj novih prijemov, ampak vsaka generacija doživi nekaj posebnega, tako, da tudi tej ni prizaneseno. To moramo vzeti kot del izobraževanja, verjetno je pa tudi izkušnja v življenju, ki bo za vse dobrodošla.
Učencem in dijakom želimo čim lepši vstop v novo šolsko leto, naj bo brezskrbno, s čim več pridobljenega znanja, ki ga šole dajejo. Prav tako želim tudi učiteljem kar največ užitkov pri njihovem poslanstvu izobraževanja naših otrok, čim več pozitivnih stvari, šolsko leto pa naj se konča čim uspešneje.
Janez Lipec, upokojenec, PDG Rotary Distrikt 1912, član Rotary kluba Zagorje
Koronavirus je spremenil naša življenja, s čimer se moramo sprijazniti. Te dni smo Rotarijci in svet praznovali veliko zmago nad virusom POLIO (otroško paralizo) v Afriki. Minila so tri leta od ugotovitve, da v Nigeriji ni virusa. Otroška paraliza s Poliovirusom je ogrožala otroke po celem svetu. Rotary je leta 1979 začel veliko svetovno akcijo, od takrat je bilo imuniziranih 2,5 milijarde otrok v 122 državah sveta. Rotarijci celega sveta so v projekt donirali 1,8 milijarde $. Potrebna so bila štiri desetletja, da smo premagali virus otroške paralize.
Zato je moje razmišljanje v času koronavirusa enostavno, borba bo dolga in za zmago bo potreben čas in denar. Potrebno je spoštovati pravila, ki veljajo za vse. Vem, da nimamo enakih življenjskih pogojev, zato ni lahko. Prav je, da gredo v šolo vsi učenci in dijaki, tudi prvošolci. Večina otrok nestrpno čaka, da začnejo hoditi v šolo. Naloga vseh nas pa je, da v tem korona obdobju spoštujemo pravila in s tem omogočimo, da bodo otroci hodili v šole, delavci na delo, vsi ostali pa pazimo nase in na vse, s katerimi pridemo v stik. Trenutno je čas tak, da moramo ljudje razumeti pomembnost svoje vloge v družbi in za družbo in egoizem svojega udobja oziroma svojih kapric dati na stran. Edino tako, s skupnim trudom lahko zadevo peljemo v pravo smer. Pa to velja ne samo za koronavirus.
V osnovno šolo Alojza Hohkrauta v Trbovljah so me vpisali leta 1957. Hodil sem 2 km peš, kakšnih 40 minut. Domov smo hodili okoli dve uri. Imel sem srečo, da je ravnatelj leta 1956 mami rekel: »Tinca, daj Janeza v vrtec, naj se še eno leto igra, šole bo imel še preveč.« V vrtec sem šest letnik hodil peš in se navadil poti, prilagajanja skupini in ubogati »tršico«. Moja prva učiteljica je bila nepozabna in stroga Geni Rak. Najbolj živ spomin na prvi razred: »Na klopeh so bili črnilniki in pisali smo s peresniki. Ob odmorih so bile tudi nesreče, sošolcu se je peresnik »zapičil« v glavo. Dekleta so cvilila, fantje vpili, učiteljica je to mirno rešila. Verjetno ni bilo prvič.«
V Srednjo tehnično šolo Trbovlje sem vstopil leta 1965. Začel sem brez strahu, vse je bilo novo in ob učenju veliko dela v delavnici. S sošolci smo hitro postali pravi prijatelji.
Moje sporočilo mladim je enostavno. V šolo hodimo zato, da se učimo. Učimo se zase, ne za starše. Pri pouku pazljivo poslušajte in si zapisujte, tako, da boste znali prebrati. Berite knjige, vsaj tiste, ki so obvezno čtivo in še katero zraven. Učite se spoznavanja ljudi, tolerance in pokončnosti. Spoštujte etiko in krepite svoj bonton in kulturo. Ste državljani Slovenije in Evropske unije, vaše gibanje je neomejeno. Povsod so potrebni ljudje z znanjem, kulturo in imajo izkušnje, pridobljene z delom na vseh področjih. Od humanitarnih udejstvovanj do fizičnih del. Delati je častno, nikoli sramotno. Bodite navdih, ne izogibajte se dela in ljudi.
Nuša Ule Maček, upokojena ravnateljica SŠ Zagorje, koordinatorka medgeneracijskih programov
September- prvi šolski dan. To ni dan kot vsi drugi! To je poseben dan! Dan z več obrazi, odvisno od tega, koliko si star in kako in zakaj se z njim srečuješ.
Kot otrok sem ga težko pričakovala. Poseben dogodek je bil v preteklosti in je tudi danes prvi prestop šolskega praga. Mali »učenjaki« komaj čakajo, da primejo v roke šolsko torbo in vstopijo v hram učenosti, kjer igro zamenja resnejša igra, ki jo imenujemo učenje.
Šolanje sem nadaljevala na trboveljski gimnaziji. Šola je bila v drugem kraju in do nje smo se Zagorjani vozili z avtobusom. Še danes pomnim, da smo dijaki 1.a razreda iz Zagorja zamudili prvo šolsko uro z našo novo razredničarko, saj je bil avtobus poln in smo prispeli v Trbovlje z zamudo. Nevajeni vzgojnih prijemov v novem okolju smo vstopili, se opravičili in izgovorili na avtobus. Toda razredničarka nam je z ostrim in jasnim glasom povedala, da to ni opravičilo! Zamudi bi se lahko izognili in pripeljali s predhodnim avtobusom. To je bila prva šola, da bo sedaj drugače, da bomo morali ravnati bolj zrelo in odgovorno, da smo za naša ravnanja in napake odgovorni sami.
Potem sem se srečevala s šolskimi klopmi in šolskim sistemov kot mama dveh živahnih sinov. Spremljala sem ju vsa leta rednega šolanja v osnovni in srednji šoli, sledila njunim uspehom in neuspehom, se z njima veselila in kdaj tudi zajokala …
Tudi moja prva zaposlitev je bila povezana s šolo. Bila sem šolska logopedinja in tedaj sem pogledala šolo, sistem in potek šolskega leta skozi oči učitelja. Kasneje sem pogledala šolski prostor in udeležence še skozi prizmo ravnateljevanja. To je bilo trdo, razburljivo, dinamično, odgovorno delo in v teh letih sem spoznala, kako pomembna, enkratna inštitucija je šola in kako pomembni so dobri pedagoški kolektivi. Pravijo in temu pritrjujem: »Šola stoji in pade z učiteljem.«
Letošnje šolsko leto bo, tako nam obljubljajo šolski in zdravstveni predstavniki, podobno preteklim, vsekakor pa ne bo več enako. Otroci in učitelji bodo nosili maske, šola bo morala narediti vse, da prepreči množično srečevanje in druženje po šolskih hodnikih, šolske jedilnice bodo bolj prazne, saj bodo otroci razporejeni v več skupin, športna vzgoja bo skoraj prepovedana, ob okužbi bo sledila karantena in posledično virtualni pouk … Kljub vsemu naštetemu, novemu in nenaravnemu, pa toplo pozdravljam odločitev, da gredo učenci, dijaki nazaj v šole. Neposreden stik z učitelji, s sošolci, dihanje šolskega zraka, prepojenega z znanjem, vzgojnimi prijemi, sproščen smeh, kriki veselja in razigranosti, vse to pripomore k zdravemu odraščanju. Vse to je potrebno, da zrastemo v celovito osebo, ki bo prevzela odgovornost za sebe in kasneje za svojo družino. Pouk na daljavo je lahko zgolj izjema in dopolnilo pouku v šoli.
Lahko zatrdim, da imam šolo rada, jo spoštujem, spoštujem vse, ki v njej delajo in spoštujem vse, ki gredo skozi šolske klopi do svojega cilja!
Zato vstopite na pot učenja z radovednostjo in trdno odločeni, da je ne boste nikdar zapustili, saj je spoznavanje in razumevanje pot do polnega in srečnega življenja.
Matjaž Švagan, župan Občine Zagorje ob Savi
Odgovora (še) nismo prejeli.
