torek, 18 februarja, 2025

Iz te kategorije

Zasavskih 5 – O sebi

V decembrsko zasedbo Zasavskih pet smo tokrat povabili zanimive Zasavke in Zasavca, ki so tako ali drugače povezani s kulturo in bodo odstrli nekaj svojih razmišljanj o različnih temah.

Naši peterici smo za drugi teden zastavili nekaj vprašanj, ki so povezana z njimi: »Naštejte in na kratko obrazložite tri stvari, brez katerih si ne predstavljate svojega življenja.

Koga od sodobnikov ali zgodovinskih zasavskih osebnosti najbolj občudujete? Prosim, ne napisati, da jih je veliko. Izberite enega.

Katero knjigo imate trenutno tam, kjer jo radi vzamete v roke?

Katero glasbo poslušate takrat, ko si zaželite nekaj za svojo dušo?

Kateri kotiček Zasavja imate najraje?«

Vlado Garantini, upokojeni učitelj, pesnik iz Zagorja

Ta vprašalnik pa res tako oklepa odgovore, da povsod tega steznika ne bom uspel navleči nase.

Ja, najprej tri stvari brez katerih ne bi mogel: vsakodnevna hoja in delo za ohranitev šibkega zdravja v teh letih; občila: časopis, knjige, RTV, računalnik, splet; telefoniranje.

Od nekdanjih osebnosti v Zasavju najbolj cenim in spoštujem opernega pevca Ladka Korošca. Dosegel je izjemno kvaliteto in svetovno slavo, ostal pa je preprost ljudski človek, dobričina, pogosto je prihajal v Zagorje, pel v delavskih zborih, se družil s kulturniki pa tudi z navadnimi občani, vesel, nasmejan, duhovit, brez vsake vzvišenosti. Pri vsakem nastopu je dal vse od sebe. Zagorjani so mu pred galerijo Medija postavili spomenik, v sami zgradbi pa ima spominsko sobo, kjer se lahko posluša odlomke iz njegovih oper.

Trenutno že nekaj časa prebiram zgodovinsko knjigo Partizani (dr. Jože Pirjevec). Pogosto pa jemljem v roke Poezije dr. Franceta Prešerna, Pavčkove pesmi, pa tudi Draga Jančarja.

Za svojo dušo poslušam: nekdanje slovenske popevke, Vlada Kreslina, Edith Piaf, ljudske pesmi, najbolj znane operne arije.

Seveda so mi najbolj pri srcu domači kraji iz moje mladosti izpod Zasavske sv. gore. Pogosto jo mahnem čez Ruardi v Evro park, privlači me tudi pokrajina ob reki Savi od zagorskega mosta proti Trbovljam, posebno spomladi in v jeseni.

Večkrat jo fotografiram, pa tudi upodobim na svojih slikah.


Manja Golec, upokojena učiteljica angleškega in slovenskega jezika s književnostjo, pesnica z Dola, živeča na Obali

Glasba me spremlja med fizičnim delom in pred večernim odhodom v posteljo. Največkrat me razveseljuje, marsikdaj tudi tolaži. Ne predstavljam si življenja brez družabnih stikov. Za mano so dolga prijateljstva. Najdaljše traja od mojega petega leta starosti. Človek sreča veliko ljudi, ima veliko dobrih znancev, prijateljstvo pa je mnogo globlje čustvo. Polno je zaupanja, iskrenosti, naklonjenosti. Če izdaš prijatelja, umažeš sebe. 25 let sem bila sleherni dan na kolesu, če mi je le vreme dopuščalo. Prevozila sem pol Slovenije, spoznala lepoto slovenskih vasi, srečevala zanimive ljudi. Danes je vožnja s kolesom le še spomin. Izdalo me je zdravje. Ostali so krajši sprehodi v naravi, plavanje, knjige in kdaj pa kdaj zapisovanje lastnih misli. O razvadah, ki so mi v užitek, čeprav so škodljive, ne bom govorila.

Med najbolj cenjenimi in izobraženimi osebnostmi Zasavja je nedvomno Anton Sovre, klasični filolog, prevajalec, borec za slovenstvo, odličen poznavalec maternega jezika. V prevode je dal dušo. Zavedal se je, da zvesti prevodi niso lepi, lepi pa niso do potankosti zvesti.

Na nočni omarici ležijo knjige, ki jih večkrat vzamem v roke. Želela sem študirati psihologijo, a sem se ustrašila matematike, svoje najšibkejše točke. Ob sebi imam Veliki leksikon o človeških značajih, nikoli se ne naveličam Pesmi štirih in Večnih zank Rada Bordona. Slednjo knjigo sem dobila za rojstni dan ob vstopu v obdobje pubertete. Ob Bordonovih pesmih se vrnem v prelomni čas med otroštvom in mladostjo.

Rasla sem ob zborovski glasbi. Glede na to, da je oče kar 62 let vodil različne zbore, v glavnem moške, in da sem že kot predšolski otrok hodila z njim na vaje, se je ta zvrst glasbe globoko zasidrala vame. Nemalokrat sem od ganjenosti prelivala debele solze. Bila sem na koncertu prve zasedbe slovenskega okteta, spremljam ga še danes. Pevci so se večkrat menjavali, barva glasov se je spreminjala, v mojem srcu pa ostajajo velikani. Tudi Avsenike sem poslušala od njihovih začetkov. Žal mi je, da ravno moja generacija v gimnaziji ni imela glasbene in likovne vzgoje. Klasično glasbo rada poslušam, kaj veliko pa o njej ne vem. Ne morem mimo slovenske popevke, Dragojevića, Arsena Dedića, Kemala Montena in dalmatinskih klap. Vse je odvisno od razpoloženja.

Zasavje je polno mirnih kotičkov, kjer si počije srce. Rada sem hodila na Kopitnik. Ko je postajala hoja vse težja, je bil sprehod po Ruski stezi edino, kar sem zmogla. Skoraj ravna pot med drevjem sredi poletja prinaša osvežitev, pozimi pa sneg pričara belo pravljico. Rimske Toplice ne sodijo več v Zasavje, Hrastničani pa se radi sprehajajo po mirni naravi, občudujejo sekvoje in si privoščijo kopel v bazenu Rimskih Term.


Vanda Kopušar, vodja območne izpostave JSKD Zagorje

Prva pomembna stvar je šport – ekipna tekmovanja v gimnastiki/orodni telovadbi med osnovnimi šolami (OŠ Toneta Okrogarja Zagorje) in gimnazijami (Gimnazija Trbovlje), tek na srednje proge – Atletski klub Rudar Trbovlje, potem v močnejši klub in zamenjati gimnazijo, pa sem šla rajši v Ženski rokometni klub Zagorje – do poroke 😊

Druga pomembna stvar je družina – želja po družini je bila že v mladosti močnejša od ljubezni do športa, čeprav sem želela postati »druga« jugoslovanska atletinja Vera Nikolić, tu so bile še kulturne aktivnosti v lokalni skupnosti, Radio Trbovlje in študij tujih jezikov (zato sem ostala »doma« 😊).

Tretja pomembna stvar pa je kampiranje na morju – obožujem svetlobo, sonce, morje in poletno življenje na prostem.

Kratek odgovor na drugo vprašanje o najbolj občudovani zasavski osebnosti: Nande Razboršek.

Knjiga, ki jo rada vzamem v roke: Umberto Eco: Ime rože.

Moja glasba za dušo je hard rock/heavy metal (ampak le »jagodni« izbor).

Moj najljubši kotiček v Zasavju je Lovski dom na Klančišah.


Tatjana Polanc Kolander, avtorica novinarskih in publicističnih člankov, brošur, leposlovja; bivša urednica Zasavca

Če vas ne zanimajo tri najbolj osnovne, kot so dom, hrana in elektrika, potem si bom privoščila luksuz: prenosnik s priključkom na internet (zaradi dela in veselja), članska izkaznica za v knjižnico in avto. Ali pa mogoče še bolj luksuzne, kar se časa tiče: katan, tarok in kocke. Zdaj ko so večeri dolgi, se pri nas radi malo zamotimo z družabnimi igrami.

To je res nehvaležno vprašanje, ker jasno, da jih je več, ki jih zaradi tega ali onega cenim ali občudujem. Prosim, naj omenim vsaj dva, ki sta žal danes že pokojna, a sta na kulturnem in družbenem področju pustila svoj pečat. Dragoceno sta se dotaknila tudi mojega življenja. Prvi je profesor Nande Razboršek. Ko smo pred prelomom tisočletja v Multimi pripravljali multimedijsko predstavitev Zagorske doline, sva z Nandetom prečesala vso občino, odprla vrata v vsako cerkev, fotografirala vse naravne in kulturne spomenike, obiskala vse posebneže in se pustila streči domačinom. Nande je vse poznal, bil je poln informacij, anekdot, veselja do življenja. Po drugi strani pa “stara šola”. Bil je direktor kulturnega centra, pa je plakate za kino in predstave kar sam oblikoval. Izrezoval je črke in jih lepil na plakat, pri čemer se jih je nekaj vedno prilimalo tudi na njegov pleten pulover. Ti papirčki so mu potem še ure bingljali od komolcev, kar je mene strašno zabavalo. Drugi je Vladimir Kojnik. On mi je pomagal, ko sem to najbolj potrebovala, in takih dejanj pač ne pozabiš. Hecno, ker ne vem, ali sta se drug z drugim razumela … Če sem ju pravilno ocenila, sta bila v nekem obdobju in nekem smislu oba tudi malo razočarana, … ampak, kaj niso to vsi, ki ne ustrezajo aktualnim merilom. Kljub vsemu sta ohranjala svojevrsten pogled na življenje in navdihovala s svojim značilnim pikrim humorjem. Na oba se večkrat z veseljem spomnim.

Moč prijaznosti, italijanskega psihoterapevta Pierra Ferruccija. Vedno imam pri roki tudi dnevnike odraslega Jadrana Krta. V težjih trenutkih mi pomagajo, da na življenje spet pogledam s humorne plati in si oddahnem, ker glede na njegovo situacijo, gre meni odlično.

Lahko je rock ali kaj za ples, lahko je kaj slovenskega, recimo Papir ali Pliš, kaj francoskega (ali ni to najbolj seksi jezik na svetu?), včasih kaj italijanskega (Via con me, poznate?), ali pa klasika: Chopin, valčki Čajkovskega in Šostakoviča, … Včasih imam srečo in mi kakšno zaigrata hčerki. Mlajša ima več časa in volje, po moje tudi izreden talent, zato smo ji sobo napolnili z različnimi glasbili … tako se pri nas vedno kaj “špila”.

Mogoče od Evroparka peš v Vine in sprehod po Vrheh do Svete planine. Ko ni pogrebov, na tak čisto običajen dan, je nekaj na spokojnosti zagorskega pokopališča. Pa si mislite, kar si želite.


Jerca Vučetič Nagode, socialna delavka, pedagoginja in pesnica iz Trbovelj

Ker je vprašanje o stvareh, se bom osredotočila nanje, čeprav vsekakor vrh zasedajo ljudje in živali. Ne predstavljam si življenja brez glasbe in z njo povezanih koncertov v živo. To je moj najboljši antidepresiv, čeprav nimam primerjave, ker pravih še nisem poskusila. Na koncertih obnavljam in ohranjam občutek, da živim, da diham, da čutim in doživljam. Vsaj za nekaj trenutkov odženem realnost vsakdanjega življenja in se zatečem v svoj svet. Ne predstavljam si dneva brez (turške) kave. Kaj dneva, že jutranjega kobacanja iz postelje ne. Ljudje, ki me poznajo, vedo, da res nikoli ne odklonim skodelice kave. Večja kot je skodelica, večji je moj nasmešek. Prav tako ne vem, kako bi shajala brez mobilnega telefona. Vem, včasih smo z lahkoto in prav luštno je bilo, ko so se ljudje nepričakovano pojavili pred vrati ali pa ko smo se redno sestajali zunaj, ne da bi se poprej dogovarjali.

Nehvaležno vprašanje, ker je težko izbrati. Pa vendar, Janez Drnovšek je zaradi svoje osebnosti pri meni zapisan kot človek z veliko začetnico. Predvsem zaradi tega, ker je imel posluh za sočloveka in velik občutek za pravičnost.

Trenutno berem On, kurba, roman slovenskega pisatelja Boruta Mustarja. Po nekaj priporočilih se je knjiga naključno znašla na moji polici, sem pa šele na začetku z branjem, tako da mnenja o njej še nimam.

Poslušam rock in metal ter njune podzvrsti. Za svojo dušo? Bon Jovi. Nobena skrivnost ni, da sem njihova zvesta in najbrž doživljenjska oboževalka od daljnega leta 1986. Čeprav mi glasba, ki jo ustvarjajo v zadnjih 20 letih ni več tako blizu, ker so šli za moj okus preveč v pop vode, so še vedno moj bend. Najstniška zaljubljenost v Jona je prerasla v občudovanje in predvsem spoštovanje, saj poleg glasbe s svojimi humanitarnimi dejanji pomaga mnogim ljudem v stiski. Čisto pravi socialni delavec J.

Kar nekaj kotičkov v Zasavju imamo, kamor se zatečem, ko mi je vsega dovolj ali pa se želim samo umakniti od vseh in vsega. Dva sta mi še posebej ljuba in ponavadi ne srečam nikogar, zato ju želim ohraniti zase.


 

Isti avtor