V novembrsko zasedbo Zasavskih pet smo tokrat povabili zanimive Zasavke, ki bodo odstrle nekaj svojih razmišljanj o različnih temah.

Naši peterici smo za drugi teden zastavili nekaj vprašanj, odgovori bodo povedali nekaj o naših damah. Takole so se glasila vprašanja:

»Naštejte in na kratko obrazložite tri stvari, brez katerih si ne predstavljate svojega življenja.

Koga od sodobnikov ali zgodovinskih zasavskih osebnosti najbolj občudujete?

Katero knjigo imate trenutno tam, kjer jo radi vzamete v roke?

Katero glasbo poslušate takrat, ko si zaželite nekaj za svojo dušo?

Kateri kotiček Zasavja imate najraje?«

Staša Baloh Plahutnik, direktorica Zasavske gospodarske zbornice

Družina, sonce, morje. Menim, da ne potrebuje obrazložitve, zgolj pojasnilo. Odraščala sem in živim v ljubeči družini, ki mi je omogočila širok pogled na življenje in mi omogočila in spodbujala, da dosežem in udejanim, kar sem si začrtala, vendar vedno ob upoštevanju moralnih in etičnih vrednot, kot so poštenost, solidarnost, sodelovanje, pravičnost. Vedno sem preverjala, ali je to, kar bi storila za druge, storila tudi zase. Ker sem optimistični tip osebe, mi sonce vliva pozitivno energijo, veselje do življenje, tudi v tem času omejitev zaradi koronavirusa. Od nekdaj sem oboževala morje – skozi vse leto in ne le ob poletnih mesecih, ko so obmorska mesta polna turistov.

Primoža Rogliča, ki dokazuje, kaj vse zmore zmagovalni duh. Ravno to potrebujemo Zasavci, da razumemo, da je vse mogoče in da storimo vse potrebno, da to tudi dosežemo.

Kuharico, kljub temu, da se na internetu dobijo različni recepti, jih običajno vedno primerjam s tradicionalnimi in preizkušenimi.

Različno, glede na razpoloženje. Običajno je to glasba moje mladosti – različne zvrsti, največkrat balade in pop. Ker pa sem zaljubljena v sonce in morje, poslušam tudi glasbo, ki me ponese na morje in me spomni na prijetne trenutke v družbi družine ali prijateljev.

Svoj dom in vrt okoli njega.


Marija Govejšek, upokojenka, podpredsednica ZB NOB Trbovlje

Vsekakor je na prvem mestu moja družina, moji sorodniki, ki mi pomenijo vse. Žal mi ni bilo usojeno, da bi imela veliko družino. Kmalu sem ostala brez staršev, pred nekaj leti brez moža, tako, da mi je kot družina ostal sin. Ob sebi pa imam še družine sestričen in bratrancev, ki so moji. Druga stvar, brez katere pa res ne bi mogla več živeti, je vsaj še malo povezano z Združenjem borcev za vrednote NOB Trbovlje. Še posebno pisarno, da grem kdaj pa kdaj v njo in si naberem pozitivne energije. Tretja stvar, ki mi pomeni zelo veliko, pa je življenje v moji Krajevni skupnosti Klek, Trbovlje. Kulturno društvo Tončke Čeč, Gasilsko društvo Klek, sodelovanje s tema društvoma.

Ne vem, če bo moj odgovor pravi, vendar bom odgovorila, da so zame kot sodobniki, v tem času najbolj vidni , meni všeč in jih občudujem: Maša Jazbec, ekipa v Delavskem domu Trbovlje z Zoranom na čelu, Iztok Kovač, Tim Rajšek, ja, kar nekaj bi jih še lahko naštela. Kot zgodovinske osebnosti pa moje spoštovanje pripada Janku Orožnu, Tinetu Lenarčiču ter ekipi zaposlenih v Zasavskem muzeju, ki so poskrbeli za to, da imajo mlajši vpogled v zgodovino Trbovelj.

Na to vprašanje z lahkoto odgovorim. Vedno pri roki je knjiga Viharno stoletje – pogovor z Janezom Stanovnikom. Pogovor je vodila in zapisala Jelka Kušar. Knjiga je izšla leta 2013. Nikoli se je ne naveličam.

Te glasbe je veliko, predvsem tisto, na katero sem z možem veliko preplesala, tisto, na katero sem včasih plesala v TVD Partizanu, Delavskem domu Trbovlje, Hotelu Rudar Trbovlje itd., pa vso tisto, ob kateri se človek lahko sprošča, tihe, sentimentalne klavirske skladbe.

Kotičkov je več, vendar moj je tisti, na cesti, izpod Ostrega vrha na Klek. Vsakokrat, ko hodim po tej poti, se vedno ustavim na istem mestu, tam kjer se pot začne vzpenjati. Tu je zame najlepši razgled na moj Klek in moje Trbovlje.


Maša Kovač, strokovna sodelavka Partnerstva LAS Zasavje

Mogoče bo zvenelo preveč izrabljeno klišejsko ali samoumevno, vendar si svojega življenja vsekakor ne predstavljam brez svoje krasne družine (moža Andreja) in mojih dveh otrok (Jake in Neže), ki vsekakor predstavljajo smisel mojega življenja. Brez njih bi bil moj vsakdan prazen, moje življenje pa prazno in brez pravega smisla. Moje življenje tudi ne bi bilo izpopolnjeno, če ne bi imela ob sebi svoje mame Tatjane in sestre Barbare, s katerima sem resnično povezana, ter ostalih sorodnikov, ki mi vedno stojijo ob strani, se veselijo mojih uspehov in mi pomagajo ob morebitnih življenjskih spodrsljajih. Seveda pa ne smem pozabiti tudi na moje prijatelje, ki so mi vedno na razpolago, z mano delijo tako vesele kot tudi žalostne trenutke in do mene čutijo tisto, kar čutim tudi sama

Na prvo žogo bi, glede na trenuten čas, rekla, da Primoža Rogliča, ki nas s svojimi dosežki resnično navdušuje. Pa tudi Orleke, ki našo rudarsko tradicijo s svojo glasbo ponašajo v svet. Je pa seveda kar nekaj zgodovinskih zasavskih osebnosti, ki so pomembo izoblikovale našo preteklost in tudi sedanjost. Vsak od njih je prispeval kamenček v mozaiku Zasavja.

Trenutno največkrat v roke vzamem kakšno kuharsko knjigo, od klasičnih do tistih z malce bolj modernimi recepti. Še posebno me navdušujejo recepti za hitro pripravo kvalitetnih obrokov, ki so, glede na pomanjkanje časa, velikokrat na našem jedilniku. Kuhanje je ena izmed mojih še neraziskanih strasti, ki me velikokrat spravi v dobro voljo.

Sem ljubiteljica različne glasbe, ki me spremlja že od malih nog. Včasih sem namreč zelo rada prepevala v zboru, sedaj pa bolj kot ne le še pod tušem in med svojimi prijatelji. Vsi, ki me poznajo, pa vedo, da me najbolj v dobro voljo spravi glasba žal že pokojnega pevca Tošeta Proeskega.

Naše Zasavje je res lepo, čeprav se tega morda premalo zavedamo in poudarjamo. Če pa bi že morala izbrati najljubši kotiček, bi vsekakor izbrala Čeče, kjer tudi prebivam. Pa tudi v okoliške zasavske hribe rada zahajam.


Marjana Mlinarič – Pikelj, pravnica, predsednica Pihalnega orkestra Svea Zagorje

Družina je tisto, kar ti ostane v vseh situacijah in ti stoji ob strani v dobrem in slabem in pa seveda prijatelj, prijatelji. Prav tako si ne predstavljam življenja brez zdravja, miru in svobode. Kaj pomeni zdravje, se zavemo šele takrat, ko zbolimo ali pa zboli kdo od naših. To so težke preizkušnje. O miru zagotovo najbolje vedo tisti, ki so doživeli vojne strahote, vendar pa smo delček tega doživeli tudi mlajši ob osamosvojitveni vojni. Mir pa je tudi mirno življenje nasploh, brez večjih pretresov. Da je svoboda v vseh pogledih, med drugim tudi gibanja, temeljna človekova potreba, pa lahko spoznavamo v zadnjih mesecih, ko nas pesti koronavirus. Seveda so pomembne tudi materialne dobrine, varno zavetje doma in toliko denarja, da lahko živiš spodobno življenje.

Zame je vsega spoštovanja in občudovanja vreden naš dolgoletni župan Matjaž Švagan. V vseh letih svojega županovanja izkazuje skrb za razvoj in urejenost občine, za dobrobit vseh občank in občanov občine Zagorje ob Savi, od najmlajših do najstarejših.

Knjige imam po navadi kar na nočni omarici, v zadnjih mesecih sem jih prebrala kar nekaj, od sproščujočih do miselno bolj zahtevnih. V zadnjem času berem knjigo V zakulisju Igorja Gošteta in knjigo Alenke Rebula Sto obrazov notranje moči, ki sta mi jo letos za jubilej podarili moji nečakinji.

Za mojo dušo poslušam Andrea Rieuja, Il divo, Straussa, nadvse rada pa tudi Avsenike.

Živim v Lokah na Izlakah, zato se najraje odpravim po poti proti Čemšeniku, včasih na Čemšeniško planino, proti Ržišam, Zabrezniku in nazaj proti domu. V naravi neizmerno uživam, se sprostim in si naberem novih moči za nove vsakdanje podvige.


Tea Urbanija, direktorica Območne obrtno-podjetniške zbornice Trbovlje

Moja družina – vedno in vselej na prvem mestu. Moja služba – si ne znam predstavljati kako bo, ko je nekoč ne bo več. Moja potovanja po svetu – neizmerno rada potujem, spoznavam druge kraje in običaje, hrano, ljudi in druge kulture. Sedaj žal to ni mogoče, a upanje na boljše obstaja. In da ne bo pomote, rada imam Trbovlje, ampak kako lepše so, ko prideš iz sveta in si vesel, da si prišel domov.

Ker mi je v življenju vedno primanjkovalo umetniških talentov, izbor mojega vzora ni iz teh področij. Moje občudovanje je že od gimnazijskih let užival žal že pokojni profesor Ekonomske fakultete mag.mag. Jože Andrej Čibej. Njegova prirojena inteligenca, ki te je silila, da si ves čas pozorno razmišljal in spremljal, kaj je rekel, ker si pogosto moral brati tudi med vrsticami, njegov igralski talent in izjemen besedni zaklad, vse to so odlike, ki sem jih pri njem vedno občudovala in vedno znova ugotavljala, da ne poznam nikogar, ki bi ga odlikovalo toliko različnih talentov.

Od izjemne bralke v osnovni in srednji šoli, ko je nočna lučka gorela tja do štirih zjutraj, ko je bilo treba že skoraj vstati, sem se žal prelevila v osebo, ki leposlovja skoraj ne bere. Namesto tega se prav utapljam v vseh vrstah zakonov in uredb, ki jih dnevno producira naša politika, ker je moja služba pač zelo povezana s tem. Se pravi, da berem še vedno veliko, samo vsebina se je precej spremenila. Zato ne morem navesti posebne knjige, ki bi jo dnevno jemala v roke. Imam pa zelo, zelo staro knjigo, ki je pravzaprav vezava lokalnih časopisov še iz časov Kraljevine SHS, ki sem jo podedovala po svoji babici in jo večkrat rada polistam.

Na dušo mi je pisana dalmatinska glasba, hkrati pa zelo rada poslušam tudi Slovence, predvsem Vlada Kreslina, pa zame svetovna in večna legenda Fredie Mercury.

Najraje imam hribovske predele – pot na Kum ali Mrzlico in pa zagorsko Sveto goro.