V novembrsko zasedbo Zasavskih pet smo tokrat povabili zanimive Zasavke, ki bodo odstrle nekaj svojih razmišljanj o različnih temah.

Naši peterici smo tretji teden zastavili dve vprašanji:

»Na današnjo soboto, 21. novembra, obeležujemo dva svetovna dneva: svetovni dan pozdrava in mednarodni dan televizije.

Kako običajno pozdravljate, kakšnega pozdrava se najbolj razveselite? Se morda spomnite najbolj neobičajnega pozdrava oz. srečanja v svojem življenju?

In pa, kaj vam pomeni televizija, kako se vaš tv okus spreminja z leti, kaj danes radi pogledate na ekranu, kaj ne? Morda pa sploh ne prižgete televizije … Če je tako, zakaj?«

Staša Baloh Plahutnik, direktorica Zasavske gospodarske zbornice

Pozdravi so različni, glede na to, koga pozdravljam. Najljubši mi je objem s poljubom za meni drage osebe, pa naj bodo to družinski člani, sorodniki, prijatelji, sodelavci, s katerimi smo stkali prijateljske odnose. Žal se moramo v času koronavirusa tega pozdrava v večini primerov izogibati, zato ga izrazim verbalno.

V mojem preteklem in sedanjem poslovnem življenju sem bila večkrat v kontaktu s predstavniki vlad, ministrstev, ambasadorji, kjer velja predpisan protokol. V vseh primerih, ko se poslovno srečujem z osebami z drugačno kulturo, tradicijo ali navadami, se pred srečanji z njimi informiram, kakšna je kultura pozdravljanja, kako moram ravnati, da iz mogoče dobrih namenov ne užalim sogovornika. Običajno mi pomagajo moji kolegi iz Centra za mednarodno sodelovanje na Gospodarski zbornici, ki poleg poslovnih tematik obvladajo tudi kulturo pozdravljanja in protokola na mednarodnih srečanjih. Doslej se je to obneslo, zato sem jim še posebej hvaležna.

Ko govorimo o televiziji, me misli ponesejo v moje otroštvo, ko je bila naša družina v Zagorju ena redkih, ki smo imeli televizijo. V živo se spominjam gneče v našem stanovanju ob nogometnih tekmah, ko so jo prišli gledati sorodniki, sosedje, prijatelji … Mogoče imam ravno zato še vedno pozitivni odnos do televizije. Običajno informativni program, kot tudi zabavni program in filme gledam po televiziji in ne na internetu. Zelo cenim predvsem avtorske oddaje na TV SLO, izobraževalni in informativni program – za primerjavo ga pogledam na več programih.

Moram pa reči, da mi je vse manj prijetno, da trenutno na večini programov TV poslušamo le negativne in slabe novice.

Večkrat sem se znašla v situaciji, ko sem hotela podati kakšno pozitivno informacijo, pa so novinarji rekli, da za urednike dobre in pozitivne novice niso novice. Menim, da to za gledalce ni dobro, zato vse pogosteje ob informativnem programu TV izklopim in raje vzamem v roke dobro knjigo.


Marija Govejšek, upokojenka, podpredsednica ZB NOB Trbovlje

Meni je še vedno najljubši pozdrav, dobro jutro, dober dan, dober večer. Že kar nekaj let mi je simpatičen pozdrav srečno, v katerem koli času dneva. Mislim, da tudi najbolj paše za naš kraj, za moje znance, prijatelje.

Razveselim se kakršnega koli pozdrava. Vesela sem, da tisti, ki me pozdravi ali odzdravi ni mrkega pogleda, da izžareva veselje. Da je njegov pozdrav vesel, ker me vidi, ne samo zato, ker bi nekdo mislil, da me pač mora pozdraviti. Mogoče je bilo kar nekaj neobičajnih srečanj v življenju, ne bom pa pozabila gospe Katice iz Barbata na Rabu, s katero sva se srečali po tridesetih letih. Imela sem 45 let. Ko sem šla mimo njene hiše me je klub dolgim letom prepoznala pritekla naproti, me stisnila v objem in dejala: »Ajme, curica moja mala, ti si Marica od Franca (Franc je bilo ime mojemu očetu).« Ostala sem brez besed.

Vseskozi od kar imamo televizijo pri hiše, jo rada gledam. Seveda, odvisno kaj. V naši vasi so imeli nekateri veliko pred nami TV sprejemnik, zato sem hodila gledat oddaje k njim. Predvsem drsanje. Seveda, pozneje, ko smo dobili TV sprejemnik doma, sem gledala vse od začetka do konca, od risank, do poročil. Z leti se je spreminjal program, dobili smo barvni TV. Še vedno je bilo v ospredju drsanje, smučanje, risanke, rada sem pogledala in se jih še vedno spomnim, napovedovalke z urejenimi pričeskami, simpatične napovedovalce. Poročila, vreme, ali katere druge takrat aktualne zadeve, me niso prav veliko zanimale. Zelo rada sem gledala filme, vse po vrsti, predvsem pa kavbojke in kriminalke. Okus se mi je pozneje zelo spremenil. Ko sem imela sina, zopet otroške oddaje, risanke in vse mogoče. Nikoli, ampak res nikoli nisem gledala nadaljevank, razen Esmeralde. Sedaj gledam poročila, oddaje z gledalci, sedaj pa tisto, kar nekateri pravijo, da ne, sedaj pa jaz gledam turške in vse druge nadaljevanke. Vem, da to ni nikakršna vsebina, je pa trenutna zabava (luštne in luštni igralci, obleke, lepo opremljeni prostori, blišč bogatašev ha, ha, ha), če lahko temu tako rečem. Gledam in tudi takoj pozabim. Trenutni užitek. Posebno pa sem vesela naših slovenskih in seveda nadaljevank sosednjih TV (hrvaške in podobno). Super so. Nisem tako zasvojena, da v času teh oddaj ne sprejemam obiskov. Sem pa vesela, da me ta čas nihče ne moti. Pa kaj, vsak ima pač svoje veselje. Sem disciplinirana, da ne kličem ljudi med zanje pomembnimi oddajami, kot so poročila, ker jih tudi sama rada v miru pogledam. Žalostna sem ob oddajah, ki so žaljive, ki širijo sovražni govor itd.

Ja, mislim , da nam televizija nudi res eno dodatno izobraževanja, nikoli ne bi videli takih lepot, ki so v resnici v naši domovini in tudi po svetu. Zelo redko se zgodi, da ne prižgem televizije, ker je ta moj prijatelj, moj sogovornik. Ne prižgem jo le tedaj, če bi mi škodila za zdravje, predvsem oči.


Maša Kovač, strokovna sodelavka Partnerstva LAS Zasavje

Vsi ljudje se srečujemo s tem, da smo zjutraj nenaspani in velikokrat slabe volje. Ker se po jutru dan pozna, se nam potem ta slaba volja velikokrat vleče še cel dan. Zato je lahko pozdrav oz. lepa misel nekaj, kar bo imelo vsekakor pozitivni učinek na našo dušo in srce. Pozdravi so različni in številni, lahko rečemo, da so najbolj vsakdanje in pogoste kulturne prvine, ki imajo v različnih družbah in odnosih različne, čeprav skoraj vedno pozitivno naravnave pomene.

Mislim, da je pozdrav nekaj, kar pritiče osnovni kulturi posameznika, zato je pomembno, da pozdravljanja naučimo že majhne otroke, ki bodo s to popotnico tudi odraščali. Sama vedno pozdravim, pa naj si gre za meni bližjo, znano osebo ali samo človeka, ki ga srečam na ulici in ga poznam le bežno ali pa niti to ne. Seveda se mladi (če si lahko še tako rečem) pozdravljamo nekoliko drugače kot starejši. Pri njih je še vedno ostal zakoreninjen »rudarski duh«, ki ga pospremijo z znanim »Srečno«. Mi uporabljamo različne pozdrave, od tistih bolj uradnih, kot npr. »Dober dan, Pozdravljeni, Živijo …«, do tistih manj uradnih (»Živjo, Ojla, Čao …«), ki jih uporabljamo med prijatelji, znanci, sošolci …

Meni vsekakor dan polepša pozdrav, ki je posredovan z nasmeškom ali kakšno lepo mislijo, razveselim pa se vsakega pozdrava, ki je dan iskreno, prijazno, predvsem pa od ljudi, za katere vem, da so veseli, da me vidijo. Lepo je, da se ljudje pozdravljamo, saj na takšen način izkazujemo tudi spoštovanje do soljudi in pravzaprav na nek način tudi komuniciramo med seboj. Tudi jaz vsem Zasavcem pošiljam pozdrav iz svoje pisarne in vam vsem skupaj zaželim en zasavski »Srečno«.

Moram priznati da, zaradi pomanjkanja prostega časa, zelo malo gledam televizijo. Ko sem bila aktivno vpeta v lokalno politiko, sem večkrat pogledala kakšno družbeno-politično oddajo, spremljala tudi kakšno sejo Državnega zbora in večkrat pogledala Dnevnik, v današnjem času pa se mi večkrat zgodi, da novice preberem le po spletu in osrednjo informativno oddajo pogledam le redko. Vsekakor pa ob večerih, še posebno med vikendi, skupaj z družino rada pogledam kakšen dober film, še posebno so mi všeč trilerji, ne branim pa se tudi kakšne dobre komedije. Zelo rada gledam tudi razne kuharske oddaje, ki jih je v izobilju na kanalu 24Kitchen, ali pa kakšne dokumentarne serije, ki prikažejo pravi vpogled v določena zgodovinska obdobja in pomembne dogodke iz preteklosti.

Seveda se z možem včasih prilagodiva otrokom in skupaj z njima pogledava tudi kakšno oddajo na naših komercialnih kanalih (kot npr. Ljubezen po domače, Masterchef …), četudi nisva ljubitelja tovrstnih oddaj. Je pa takšno skupno preživljanje časa včasih tudi edina prava priložnost, da se skupaj nasmejimo, poklepetamo in se zabavamo ob dogodkih, ki se vrtijo v teh oddajah.

Če potegnem pod črto, pa mislim, da čisto brez televizije žal v današnjem času ne bi šlo, čeprav sem pristaš, da je potrebno prosti čas preživljati v naravi in med prijatelji ter družino, ne pa ob gledanju televizije, ki nam žal v današnjem času, bolj kot ne, posreduje le slabe in žalostne novice.


Marjana Mlinarič – Pikelj, pravnica, predsednica Pihalnega orkestra Svea Zagorje

Že v času mojega otroštva sta me starša naučila spoštovanja ljudi in pozdravljanja, od malega sem pozdravljala vsakega, ki sem ga srečala. Pozdravljali smo slovensko: dobro jutro, dober dan, dober večer. Tudi v teh novodobnih časih se pozdravljamo po navadi tako, namesto nasvidenje in adijo pa sedaj največkrat tudi sama uporabljam čau, čau, ali pa dijo, dijo. Ni prav, ali pač??

Tudi sina sem vzgajala v tem duhu. Najbolj se spomnim, ko sva šla iz male šole domov in je pozdravil vsakega, ki sva ga srečala, pa mu ni vsakdo tudi odzdravil in me je vprašal, »mami zakaj pa mi ta ni odzdravil«, pa sem mu rekla verjetno zato, ker te ne pozna, nič zato, važno, da si ga ti.

Moj pozdrav po navadi spremlja tudi nasmeh. Ko se zjutraj peljem v službo me še posebej razveseli, ko srečam kakega znanca in mi pomaha ter se nasmeji, to mi res polepša dan.

Kar se tiče gledanja televizije, to ni moja prioriteta, čeprav jo gledam vsak dan. Pogledam poročila, vendar čedalje manj, ker mi te negativne novice ne sedejo, kot pravimo. Pogledam kakšen dober film, nadaljevanko, zabavno oddajo, kviz … Pred TV zaslonom sem nekje v povprečju 2 do 3 ure na dan.


Tea Urbanija, direktorica Območne obrtno-podjetniške zbornice Trbovlje

Že kot otroka so me starši naučili, da je vedno in vselej treba pozdravljati. Še danes se spomnim, kako so ženske v koloniji, kjer sem preživljala otroštvo, imele jasno razdelano sliko o otrocih in jih vrednotile po tem, kdo je »mulast in ne odpre ust« in tistih pridnih, ki pozdravljajo, kot je prav. Običajno s pozdravom pride tudi nasmeh in tudi sama se takšnega pozdrava najbolj razveselim.

Televizija je takrat, ko sem doma, glavni akter. Kar ne pomeni, da jo ves čas gledam, pomeni pa, da ves čas gori, jaz pa tja pogledam samo na preskok ali ko kaj zanimivega slišim ali hočem izvedeti, kakšno vreme nas čaka jutri.

Korona časi so zelo spremenili moje obnašanje in odnos do televizije. Dnevnika nisem nikoli gledala, ker sem menila, da mi to slovensko tragikomedijo res ni potrebno spremljati. Vse novice sem črpala iz teleteksta. S korono pa so se začele večerne vladne seje, ki so prinašale pomembne spremembe za podjetnike, ki so začele veljati že naslednji dan. In ko so me že prve pol ure po dnevniku začeli spraševati: »Ali jaz še lahko delam? Ali jaz že lahko odprem?«, sem bila iz službenih razlogov prisiljena, da sem začela spremljati dnevne informativne oddaje in tako bo, kot izgleda, še nekaj časa.

Drugače pa je moja priljubljena zvrst kriminalka, a ne tista, kjer je »krvi do kolen«, ampak miselno bolj zahtevna, kot npr. Umori na podeželju ali karkoli od Agathe Cristie. Absolutno nikoli ne gledam nobenih kmetij, barov, zvezd, ki plešejo in podobnih neumnosti. Sicer se pa moj delovni dan začne ob petih zjutraj in zvečer nisem pri volji dolgo gledati televizijo.