V junijsko zasedbo Zasavskih pet smo povabili Trboveljčanke in Trboveljčane. Junij je trboveljski mesec, zato smo se odločili za občinsko zasedbo Zasavskih pet. Julija prihajajo Hrastničani, avgusta Zagorjani. Seveda, tudi Hrastničanke in Zagorjanke. 😊

Drugi teden smo junijsko zasedbo prosili, da nam odgovori na pet vprašanj: »Naštejte in na kratko obrazložite tri stvari, brez katerih si ne predstavljate svojega življenja.

Koga od sodobnikov ali zgodovinskih trboveljski osebnosti najbolj občudujete?

Katero knjigo imate trenutno tam, kjer jo radi vzamete v roke?

Katero glasbo poslušate takrat, ko si zaželite nekaj za svojo dušo?

Kateri kotiček Zasavja -Trbovelj imate najraje?«

Nika Barič, košarkarica, kapetanka slovenske košarkarske reprezentance

Kot prvo, sigurno brez hrane ne bo šlo (hahaha). Zelo rada pojem dobro hrano. Kot drugo, zaenkrat si ne morem predstavljati življenja brez košarke. Seveda pa bo tudi to tega enkrat prišlo. Kot tretje pa si ne predstavljam življenja brez svojih prijateljev in družine. Z njimi preživim največ časa, vedno mi stojijo in so mi stali ob strani.

Tukaj bom izbrala Tanjo Ribič. Zelo rada pogledam njene filme in se pošteno nasmejim.

Moram priznati, da knjig ne berem rada. Ampak imam eno knjigo, ki jo vedno položim v torbo: dr. Joseph Murphy – Moč vaše podzavesti.

Za svojo dušo ponavadi poslušam chill house muziko ali pa tujo pop muziko.

Najljubši kotiček je sigurno dom. Zelo rada hodim v hribe, Mrzlica, Kum, Planina. Včasih pa se rada sprehodim do bajerja, sedim na klopi, poslušam glasbo in je to čas samo zame.


Jasna Gabrič, županja občine Trbovlje

Življenja si ne predstavljam brez družine, prijateljev in dobrih počitnic.

Koga najbolj občudujem, težko rečem, ker je vsak, ki se je kdaj zaradi svojega dela ali prepričanj izpostavil, zame vreden občudovanja.

Trenutno prebiram Trboveljsko knjigo Uroša Zupana, ki je izšla pred nekaj tedni.

Glasba, ki me trenutno spremlja, so uspešnice glasbenikov naše bivše juge, ki človeka popeljejo na morje.

Najraje imam Kum ter labirint poti proti Retju.


Rok Hvala, študent televizijske režije in glasbenik

Zagotovo si ne morem predstavljati življenja brez klavirja oz. glasbe, brez televizije (kot institucije in kot objekta) in pa brez potovanj, saj ti človeku razširjajo obzorja o svetu in njemu samemu.

Spoštujem in občudujem vsakega, ki je v Trbovljah poskusil narediti spremembo. Med vsemi znanimi zgodovinskimi osebnostmi in sodobniki pa najbolj občudujem svoja brata, starše in stare starše. Ti so mi dali ljubezen do glasbe in umetnosti nasploh in me naučili deliti strast do ustvarjanja z drugimi.

Trenutno prebiram knjigo Ljubeznoslovje avtorje Bruna Šimleša, ki sem jo dobil za rojstni dan od prijateljev. Knjiga dobro opisuje različne zmote v odnosih in opominja, da je najbolj pomembno, da zaupamo sebi in delamo, kar nas veseli.

Pri glasbenem okusu sem zelo staromoden. Z veseljem sicer poslušam moderno glasbo, ki se predvaja po radijih, še rajši pa stare uspešnice in neznane skladbe. Sam stil je sicer odvisen od razpoloženja, tako lahko v enem trenutku poslušam narodnozabavno v drugem nemško, v tretjem trap in nato stare jugo pesmi.

Meni najljubši je sprehod po okoliških hribih. Zelo rad pa sem tudi na igrišču za Svobodo, kjer z bratoma igram košarko.


Jože Kotar, klarinetist, profesor na Akademiji za glasbo Ljubljana, dirigent Delavske godbe Trbovlje

Vsekakor si zelo težko predstavljam vsaj še nekaj naslednjih let življenje brez klarineta. Spremlja me od sedmega leta, najprej na takrat novi trboveljski glasbeni šoli, kasneje na srednji šoli in akademiji v Ljubljani, po Sloveniji in širnem svetu. Brez te črne ebenovine bi bil prikrajšan za marsikatero čudovito doživetje. Glede na tempo življenja v zadnjem obdobju se tudi ne vidim, kako bi uskladil vse obveznosti in … brez mobilnega telefona. Urniki, novice, podatki, razni pripomočki, tudi za učenje in vadenje inštrumenta, vse je skrito v majhni škatlici, ki postaja nujno zlo. Ne najdem tretje materialne stvari, brez katere si ne prestavljam mojega življenja. Zato, seveda ne na tretje mesto, izberem moje najbližje, ki me prenašajo že kar nekaj let.

Ker že precej časa ne živim v Trbovljah, gledam na več stvari bolj z distance. Vsekakor ne morem mimo prvega učitelja klarineta Ervina Plevnika. Spoznal sem ga še preden je bila zgrajena glasbena šola na hribu. V Godbenem domu je poučeval številne nadobudneže, ki so kasneje postali izvrstni glasbeniki. Zanimivo, v vseh mojih dosedanjih službah je bil vsaj eden od sodelavcev klarinetist iz Trbovelj. Sicer pa je po Sloveniji in drugod veliko število Trboveljčanov, gospodarstvenikov, umetnikov, športnikov in drugih, ki s ponosom predstavljajo naše mesto.

Trenutno imam pri postelji postapokaliptični roman Poslednja obala avstralskega pisatelja Nevila Shuta, ki mi ga je za rojstni dan podarila moja hčerka. Dogaja se v šestdesetih letih prejšnjega stoletja po atomskem spopadu, ki ga je sprožila Albanija.

Glasba me spremlja od malih nog, ves čas nekaj igra, šumi, brni. Zato imam večkrat za dušo najraje tišino. Sem pa že v študentskih letih na podobno vprašanje odgovoril, da najraje poslušam dobro glasbo.

Največ časa v Trbovljah preživim v Godbenem domu, kjer se izvrstno počutim. Seveda ne le zaradi stavbe, ki bi lahko povedala prenekatero zgodbo, temveč predvsem zaradi družbe in energije, ki preveva vsak kotiček. Vsako leto znova pa poskrbim, da obiščem prelep trboveljski bazen ter zasavska očaka Kum in Mrzlico.


Karel Vukovič, upokojenec, nekdanji direktor Rudarsko energetskega kombinata Edvard Kardelj

V življenju sem imel majhne in velike želje. V mladosti so izhajale predvsem iz revščine, kasneje pa iz velike izbire, ki nam jo nudi potrošniška družba. Sedaj so te želje oziroma stvari povezane z zdravjem, vsakodnevno aktivnostjo, ljubeznijo in srečo v družini. Če že moram izbirati, potem sem za avto, avdio-mobilno tehniko in pohodniške palice. Avto mi daje svobodo, da lahko obiščem družine svojih otrok v Celju in Ljubljani, se peljem na morje in potepam po Sloveniji ter včasih zapeljem tja do Beograda. Nekaj ur na dan je moja aktivnost povezana z računalnikom, mobitelom in video-foto tehniko. Vnukinja Lara mi večkrat omeni, da sem s tem bolj zasvojen kot ona. Praviloma vsak dan tudi hodim po obronkih Trbovelj najmanj eno uro, in takrat sta moja obvezna sopotnika dve pohodni palici.

Iz zgodovine in osebno poznam veliko pomembnih trboveljskih osebnosti. Posebno spoštujem tiste, ki so v mnogočem vplivali na mojo zavest in življenjsko pot. Takšna je v prvi vrsti, v Trbovljah znana profesorica matematike Ema Hauck, ki je mnogim nadarjenim učencem iz revnih družin omogočila, da so nadaljevali šolanje. Tudi mene je pripeljala iz rudarske šole v gimnazijo. Od mojih revnih staršev je prevzela vse moje finančne stroške. Seveda mi ni dala niti dinarja, ampak mi je pošiljala dijake, ki so bili potrebni inštrukcij iz matematike. Tako sem bil materialno preskrbljen tudi celotno obdobje študija.

V nasprotju z mojo Rosando si vzamem za knjigo premalo časa. Ker sem po značaju pesimistični realist in sem mislil, da bo karantena trajala več mesecev, sem sredi marca začel brati roman Toneta Svetine Ukana (4 knjige, cca. 3000 strani). Epidemije je konec, z branjem pa sem na sredini tretje knjige. Takšna je moja hitrost branja.

Nisam ljubitelj kakšne posebne vrste glasbe, če jo poslušam, je to iz obdobja 70 – 80 let, zlata leta slovenske in jugoslovanske popevke. Za dušo in poslušanje ob posebnih priložnostih, tudi s prijatelji, pa imam v računalniku zbirke različne glasbe, ki jo poslušamo preko Bluetooth povezave in posebnega zvočnika. Na tem spisku so mape: glasbene uspešnice, narodnozabavne, dalmatinske, starogradske, francoski šansoni, partizanske, plesne in še mnoge druge.

Moj najljubši kotiček v naravi je področje pod Mrzlico. Tam ima naša družina vikend, ki ga je začel graditi že oče moje pokojne žene in jaz sem ga dograjeval leta in leta. Po napornim delu v službi sem tu vedno našel sprostitev ob fizičnem delu ali sprehodu po zelenih obronkih Mrzlice. Posebno v času karantene sva z Rosando še posebno začutila dragocenost tega otočka sredi zelene narave.