V avgustovsko zasedbo Zasavskih pet smo povabili Zagorjanke in Zagorjane. Avgust je zagorski mesec, zato smo se odločili za občinsko zasedbo Zasavskih pet.

Naši novi peterici smo za prvi teden zastavili vprašanje, ki je povezano z enim najbolj odličnih Zagorjanom: »Tretjega avgusta bo minilo točno sto let od rojstva velikega Zagorjana, opernega pevca Ladka Korošca. Skromen fantič je postal ljubljenec največjih opernih odrov po vsem svetu, pa vendar je globoko v sebi vedno ostal tudi Zagorjan. Kako gledate na njegovo življenje, uspehe, se ga danes dovolj dobro spominjamo? Bi v rojstni občini morda morali poimenovati kakšno ustanovo ali ulico po njem?«

Saša Bajda, direktorica Zdravstvenega doma Zagorje

Ladko Korošec je svoje največje uspehe »žel« v času, ko sem sama komaj pričela spoznavati svet. Zagotovo je s svojim delom pustil neizbrisen pečat na opernem področju. Na to kaže tudi dejstvo, da je bil kar trikratni prejemnik Prešernove nagrade. Kljub svetovni slavi pa nikdar ni pozabil svojih korenin in pevcev – rudarjev, pri katerih je tudi sam pričel svojo pot.

Žal je našim mladim ne samo Ladko Korošec, temveč tudi mnogi drugi Zasavci, ki so se zapisali v zgodovino, nepoznan oziroma premalo poznan. Menim, da bi lahko v času osnovne šole nekaj ur namenili tudi spoznavanju Zasavcev, ki so bili uspešni in pomembni na različnih področjih dela in življenja.


Bojan Gasior, direktor Gostinskega podjetja Trojane

Izhajam iz zagorske doline, kot je znano, je bil moj oče Alojz rudar izpod Škale, ki je tragično preminil v rudarski nesreči leta 1961. Mama Karolina je bila doma z Mlinš, zato sem mladost preživel v zagorski dolini. Obiskoval sem osnovno šolo na Izlakah, imeli smo profesorja glasbenega pouka gospoda Beuermana, ki je bil zelo velik občudovalec Ladka Korošca. Velikokrat nam je pripovedoval o njem. Ne samo to, kot osnovnošolci smo obiskali kar nekaj opernih predstav v ljubljanski operi, v kateri je glavne vloge odpel gospod Ladko. Kot osnovnošolcem nam je vliv spoštovanje, posredno je vplival na naš odnos do opere.

V veliko veselje mi je bilo tudi, ko sem ga po osnovni šoli kot učenec gostinske šole in praktikant pri Vidergarju večkrat srečal v družbi njegovega brata Vekoslava in vedno sem imel strašansko tremo in rešpekt pred njim. Takrat se je v vsem gostišču zaznalo neko spoštovanje, da nas je obiskala avtoritetna osebnost. V veliko veselje mi je bilo, čeprav kot učenec, da sem lahko izmenjal kakšne besede z njim in imel sem občutek, da je name napravil globok vtis in ohranil sem res lep spomin na ta srečanja.

Z gospodom Ladkom Korošcem sem se srečal tudi na moji službeni poti na Trojanah. Z bratom Vekoslavom je rad obiskoval tudi naše gostišče na Trojanah. Tudi tukaj je napravil na vse izjemen vtis in še dolgo smo s ponosom govorili o obisku tako eminentne osebnosti. Bil je prijeten in uglajen gospod in v globokem spominu je tak tudi ostal.

Imel Ladka Korošca me takoj istoveti z zagorsko dolino. In obratno, ko pomislim na zagorsko dolino, se mi ikona gospoda Ladka Korošca vedno prikaže v spomin.

Zagorska dolina ima to prednost, da ima veliko uglednih in priznanih osebnosti. Ladko Korošec je sigurno ena izmed najprepoznavnejših in poimenovanje po njem, ali ulice, ali glasbene institucije, bi bilo vsaj delno plačilo, kar je za nas, »Zagorjane«, naredil.


Janez Lipec, upokojenec, PDG Rotary Distrikt 1912, član Rotary kluba Zagorje Kum

Ladka Korošca sem osebno spoznal leta 1990 kot predstavnik Občine Zagorje ob Savi, ko sem prišel s sodelavko Blanko Ladku čestitat 70 letnico rojstva. Zaupal mi je, kar se mi je zdela čudna novica: »Vi ste prvi uradni predstavnik Občine Zagorje, ki mi je prišel čestitat rojstni dan.« S tem dnem sva postala dobra prijatelja.

Moje spoštovanje do Ladka in družine Korošec je veliko. Oče Alojzij, rudar in kulturnik, je umrl zelo mlad, ko je imel Ladko 4 leta. Mama Jožefa je sama vzgojila pet fantov. Vsi so šli na šolanje, Mirko in Slavko v vojaško šolo v Vršac, Drago in Vekoslav v Ljubljano. Oba sta doštudirala, prvi matematiko, drugi je postal inženir elektrotehnike. Vekoslav je 10-letnega Ladka odpeljal v Ljubljano.

Ladka je zaznamovalo življenje v kulturni rudarski družini. Prvi nastop: triletni Ladko je v rudarski uniformi z malim bobnom korakal z Rudarsko godbo, ki jo je vodil oče. Spoznal je pevski zbor Loški glas, gledal gledališke predstave, predvajal filme in pomagal svoji mami. Dobil je mali koš in na »štircu« nabiral premog.

Življenje v knapovski dolini ga je spremljalo celo življenje. Bil je delaven, natančen, včasih svojeglav, igralec in pevec, ki se je vživel v vsako vlogo posebej. Verjetno je še danes največje ime »Slovenske opere«, osvajal je domače in svetovne odre. Njegovo življenje in kariera sta natančno opisani v knjigi Marka Koširja in Petra Bedjaniča: »LADKO KOROŠEC življenje umetnika.«

Ladka Korošca v Zagorju, Zasavju in Sloveniji premalo poznamo. Njegovo življenje bi moralo biti motiv in spodbuda za starše, otroke in vse, ki želijo v življenju uspeti. Upam, da bo ponatis knjige Na tista lepa pota, ki jo je Ladko Korošec napisal leta 1973, prišla v roke mladim bralcem. Občina Zagorje ob Savi in Ustanova Fundacija Ladko Korošec podarjata tri knjige vsem osnovnim šolam in knjižnicam od Litije do Radeč.

Že v letu 2018 je skupina predstavila na Občini Zagorje zelo ambiciozen program o Ladku Korošcu in njegovem rojstnem kraju. Upam, da bo aktiviran, v času, ko bomo brez Korone, saj si Ladko to zasluži.

Moje iskreno upanje je, da bomo v Zagorju znali postaviti Koroščeve in Ladka Korošca na pravo mesto. Ladko je bil ponosen na knape, delavce, kmete, na »male ljudi« z dušo in ljubeznijo do domovine Slovenije. Želim si, da bo leto 2020 in 100 letnica rojstva Ladka Korošca spodbuda za korak v pravo smer. Ostanimo navdih.


Nuša Ule Maček, upokojena ravnateljica SŠ Zagorje, koordinatorka medgeneracijskih programov

Ponosna sem, da sem sokrajanka znanega opernega mojstra, gospoda Ladka Korošca. Kot gimnazijka sem prvič prestopila prag ljubljanske opere in ljubezen do te zvrsti glasbe gojim še danes.

Ne vem zagotovo, kdaj sem gospoda Korošca slišala prvič, v kateri vlogi, zagotovo pa vem, da sem ga imela čast poslušati na odru zagorskega kulturnega centra.

Kot zanimivost naj povem, da sem imela priliko gospoda spoznati tudi pobliže. Z njim  sem imela priložnost spregovorila par besed, še več. Z njim sem pred mnogo leti klepetala in uživala. Bilo je vroče avgustovsko popoldne. Pravkar sem končala študij in se zaposlila. S svojim fantom, sedanjim možem, sva se udeležila ene od prireditev, mogoče v počastitev občinskega praznika. Med številnimi udeleženci dogodka sva srečala tudi gospoda Korošca. Spoštovanega gospoda in krajana sva spoštljivo pozdravila, zapletli smo se v pogovor in skupaj smo preživeli nekaj prijetnih uric v neformalnem, skoraj prijateljskem klepetu, na barskih stolčkih nekoč imenitne restavracije Medija.

Srečevala sem ga tudi nekaj let kasneje, ko sem službovala na otorinolaringološki kliniki v Ljubljani. Gospod Korošec je skrbel za svoj glas in sluh in redno prihajal na preventivne preglede. Nas zaposlene je vedno opazil, z nami pokramljal in nagradil z zavojčkom kave.

Na cesti 9. avgusta v Zagorju je zgradil hišo. Sam jo je poimenoval »LJUBO DOMA«, kar je bilo na hiši vklesano v marmorno ploščo. S tem je na svoj način dokazal, da se je počutil Zagorjana, ki se v rojstni kraj rad vrača, četudi ga je profesionalna pot vodila po svetovnih opernih odrih. V knjigi Na tista lepa pota je navedel: » Če sem le mogel, sem se odpeljal domov v Zagorje. Vsako leto pa sem šel na občni zbor Loškega glasa. Nikoli nisem pozabil pevcev rudarjev, saj sem pri njih začel svojo pevsko pot.“

Poznam spominsko sobo Ladka Korošca v Weinbergerjevi hiši. Pred kratkim sem jo ponovno obiskala in s sabo povabila tudi sorodnike, ki ne živijo v Zagorju. Soba in kratka predstavitev je zanimiv utrinek, gotovo pa za tako znano osebo, premalo in preskromno. Zagorjani bi mu morali nameniti večji, z glasbo ovenčan prostor, ki bi privabljal obiskovalce od blizu in daleč.

Mogoče je tema današnjega prispevka lahko tudi iztočnica za razmišljanje o poimenovanju kakšne ustanove po znanem umetniku. Prva misel, ki se mi utrne, je, da bi bila prava ustanova, ki bi nosila ime znanega basista, zagorska glasbena šola. Naša glasbena šola je valilnica premnogih glasbenikov vseh zvrsti glasbe z velikim poudarkom na vokalni glasbi.


Matjaž Švagan, župan Občine Zagorje ob Savi

Zavedamo se njegove skromnosti in njegove veličine v svetovnem merilu kot opernega pevca, zato smo mu v novejši zgodovini namenili največ pozornosti v občini Zagorje ob Save, saj smo postavili kip in spominsko sobo v protokolarnem objektu v Weinbergerjevi hiši. Po njem nosi ime pevski zbor Ladko Korošec, ki pod njegovim imenom ponosno poje po Sloveniji, predstavlja Zagorje v evropskem prostoru in je sestavni del kulturnega življenja v občini. Tudi zaradi tega smo ponosni nanje. Prav tako je ustanovljena fundacija, ki skrbi za arhiv in njegovo življenjsko delo. Ob stoletni so poskrbeli za ponatis njegove avtobiografije, ki jo je finančno podprla tudi Občina Zagorje.

Vsekakor pa bi bilo dobro razmišljati, da bi v prihodnje po znanih in zaslužnih Zagorjanih, tudi Ladku Korošcu, poimenovali kakšno ustanovo ali novo ulico.