Elizabeta oziroma Betka Škorjanc je Zasavka, ki kljub letom še vedno vzame pot pod noge. Leta 2019 se je pri 88 letih že šestič povzpela na Triglav. Njeno otroštvo je zaznamovalo izgnanstvo, v zrelih letih, pravi, pa ji je lepo kot še nikoli.

Elizabeta Škorjanc je prva leta preživela v Hrastniku. Mama, sicer Krčanka, je pred njenim rojstvom delala v hrastniški gostilni, kjer je spoznala rudarja Ferda Verdaja. »Menda je bila ljubezen na prvi pogled,« pove. Mala Elizabeta, ki je imela takrat dva mlajša brata, je prve tri razrede osnovne šole obiskovala v Hrastniku, nato pa so jih 6. avgusta odpeljali v izgnanstvo. »Esesovci so prišli po nas,« se spominja, »dali so nam eno uro, da spakiramo najnujnejše, nato pa smo morali oditi.«

Tako so jih najprej odpeljali v Rajhenburg (današnjo Brestanico), končna postaja pa je bila hrvaška Petrinja. Elizabeta se spominja kupov zlata, ki so ga morali bogatejši izgnanci pustiti za seboj, in doda, da je takrat prvič videla takšno bogastvo. V bežnem spominu so ji ostale tudi nune, ki so v Zagrebu otrokom na vlak prinesle čaj.

V Petrinji so izgnanci več mesecev bivali v nekdanji tovarni mila in prazni osnovni šoli. Spali so na slamnatih tleh, napadale so jih bolhe in uši. Jedli so čorbo iz zelja in plesniv koruzni kruh. Del izgnanstva so preživeli v opuščeni vasi, kjer so skrbeli za zemljo in živino. Leta 1942 je pritisnila huda zima. »Naši sosedje so bili cigani,« se spominja Elizabeta Škorjanc, »med njimi je bil majhen, prisrčen deček, ki je kljub mrazu kar nag hodil okrog.«

Ko so taborišče v Petrinji razpustili, so se morali tisti, ki so v njem živeli, znajti po svoje – in tudi družina Škorjanc se je. Mama je okoliškim prebivalcem prala oblačila, brata sta pasla živino, Elizabeta pa je najprej pometala pločnik, nato jo je k sebi vzel par brez otrok. Otroci so v Petrinji obiskovali šolo. »Najhitreje od vseh slovenskih otrok sem se naučila jezika,« se pohvali.

Po vojni so se vrnili v Hrastnik. Elizabeta, zdaj že v najstniških letih, je gimnazijo obiskovala v Trbovljah, leta 1948 pa se je tja tudi preselila. Delala je na okraju in kasneje na občini. Poročila se je z učiteljem in pri 25 letih rodila sina. A ko je bil sin Dušan star komaj štiri mesece, je njegov oče zaradi okvare srčne zaklopke umrl.

»Kljub vsemu mi je zdaj lepo,« pove Elizabeta. Želi si le, da bi preostanek življenja preživela v miru. »Mladi se sploh ne zavedajo, kaj je vojna,« pravi, »že meni je bilo grozno, pa nisem bila v boju. Želela sem si le tega, da bi šla lahko zvečer v toplo posteljo in da ne bi slišala strelov.«

Danes Elizabeta Škorjanc rada obiskuje svoja pravnuka, stara osem let in 17 mesecev. Skupaj gredo smučat, obiskuje pa tudi pilates, plava in hodi v hribe. »Zdaj, ko sem v pokoju, imam časa na pretek, ampak ga nimam,« se nasmeji. Leta 2019 se je šestič povzpela na Triglav, med drugim pa je stala tudi že na Ben Nevisu, najvišjem vrhu na britanskem otočju, in na vrhu švicarskega Breithorna ter grškega Olimpa.

Besedilo in foto: Martina Drobne