Branko Klančar je v zasavskem prostoru s svojimi fotoaparati včasih povsem neopazen, drugič močno navzoč. Vedno pa je navzoč potem. Potem, ko se prikaže tisto, kar je zabeležil njegov fotografski aparat. Njegove fotografije so polne, poleg tehnične dovršenosti jih bogati izraznost, vsebina, ki ni plehka, ampak polna drobnih iskric, zgodb in zanimivosti.
V Zasavskem ljudskem muzeju so na ogled portreti Zasavk in Zasavcev iz različnih obdobij. Nekaterih ni več med nami, drugi so še kako aktivni. Klančar jih je ujel včasih ob posebnih priložnostih, drugič so mu pozirali, tretjič je iz njih izvlekel nekaj bolj globokega, na nekaterih fotografijah je portret svojevrstno ogledalo njihove duše.

Klančar je razstavil tudi svojo prvo fotografijo. »Drugega maja 1958 sem napravil prvi posnetek. Pred planinskim domom na Kalu sem fotografiral mamo in očeta in v otroški razburjenosti, da lahko tudi jaz fotografiram, krepko zatresel kamero. V bratovi improvizirani temnici sem še ne desetleten sam razvil film, s povečevalnikom osvetlil fotografije in jih kemično obdelal, da so postale obstojne. Od takrat me fotografija spremlja in jaz njo.«

Branko Klančar je začel fotografirati s staro Agfino mehovko na roll film. Na njem je bilo prostora za osem posnetkov. Danes … Hehe, danes je fotografiranje nekaj čisto drugega. Digitalne fotografije, neskončno posnetkov, obdelava, takojšnja dostopnost in pošiljanje fotk na različne naslove z različnimi orodji.

Razstava v MZT je tudi zanimiv sprehod skozi čas, saj je Klančar postavil na ogled tudi vse kamere, s katerimi je kdajkoli fotografiral. »Z njimi sem posnel ogromno fotografij, ljubiteljskih in profesionalnih, reportažnih, popotniških, poročnih, turističnih, letalskih, studijskih, za kataloge, knjige, časopise, revije, fotoknjige … S fotografijo mi nikoli ni bilo in mi ni dolgčas,« pravi umetnik.

Razstava je svojevrsten presek njegovega dela. Podobe Zasavk in Zasavcev, ki so zaznamovali naš prostor v zadnjih šestih desetletjih na kulturnem, športnem, družabnem in političnem področju, je izbral premišljeno. Podobe na fotografijah so podobe ljudi, ki so se ga dotaknili »Pri vsaki podobi se lahko ustavim, vsak portretiranec mi vzbudi spomine in o vsakem lahko povem kaj zanimivega,« je še povedal na razstavi Branko Klančar.

Marko Planinc