V decembrsko zasedbo Zasavskih pet vsako leto povabimo ljudi, ki so bili rojeni v Zasavju, pa so ga nato iz kakršnegakoli razloga zapustili in se preselili na druge konce Slovenije ali celo sveta. Za prvič smo jim postavili že kar klasična vprašanja: Kje so? Od kod prihajajo? Kaj jih je gnalo od doma? Zasavskih pet odgovarja.
Simon Hribovšek, Trboveljčan, živi na Rakeku
Ponosno rečem, da sem Trboveljčan, čeprav že slabo leto živim na Rakeku. Svojih korenin ne moreš zanikati. Iz Zasavja me je vodila ljubezen, posledično družina in delo. Kot verjetno večino, ki so odšli. Manjka priložnosti. Zjutraj se pelješ mimo železniške postaje – selitve narodov. Še tista peščica, ki je ostala, služi kruh drugje. V zadnjih letih se je sicer izboljšala infrastruktura, ni pa več firm, kot so bile Ipoz, Peko, STT, Mehanika, … Gradijo se trgovine. S punco sva od začetka zveze živela v Trbovljah in sama pravi, da bi tudi ostala ob boljših možnostih za delo in najem stanovanj. Ja, stanovanja za nakup so cenejša kot drugje, ampak vemo, kako je s krediti. Stanovanj za najem pa ni. Tudi oddaljenost od avtoceste ni tak problem, čeprav menim, da bo mesto hitro bolj oživelo, če res kdaj zgradijo predor Trbovlje – Prebold.
Verjemite mi, se moraš odseliti, da vidiš, da se v Trbovljah dejansko nekaj dogaja. Kulturni dogodki so številni in na nivoju. Problem je v splošni mentaliteti ljudi. Veliko se jih raje smili samemu sebi, kot pa, da bi se usmerili v pozitivo. Smo res posebni ljudje. Ampak vedno je izbira. Sam sem izbral, da odidem in prekinem krog negativnosti.
Še vedno pa pravim: enkrat Trboveljčan, vedno Trboveljčan. Rad se vračam v svoj domači kraj. Tu sem doma, tu so moji prijatelji, spomini na odraščanje, prvi samostojni življenjski koraki. Veliko dobrega, pa tudi kaj slabega – to je življenje. Imajo pa Trbovlje posebno energijo, moč. Mogoče zaradi zgodovine ali zaradi vsega kar so ljudje v teh krajih preživeli. Morda gre le za nostalgijo. Verjamem pa, da je za Trbovlje še upanje.
Adijo, knapi.
Barbara Jazbec, Trboveljčanka, živi v Tamperah (Finska)
Trenutno živim v finskih Tamperah. Na Finskem živim že od leta 2013. Drugače pa prihajam iz Trbovelj. Kar me je gnalo od doma, je radovednost in raziskovanje tujih držav, zato sem se odpravila na prostovoljno delo – EVS v Kokkolo na Finskem. Tam sem delala v vrtcu in mladinskem centru Villa Elba. Ker me zanima sodobna umetnost in sem želela študij nadaljevati na tem področju, sem se odločila, da ostanem na Finskem in si najdem študij tam. Pravijo, da ima Finska najboljši šolski sistem in s tem se popolnoma strinjam. Od leta 2014 do 2016 sem obiskovala Nordic Art School v Kokkoli. Tam je vsak študent imel svoj atelje, študij pa je potekal na malo drugačen način. Vsake dva tedna so se predmeti menjali in prišli so nas poučevati umetniki s celega sveta. Na tej šoli si se lahko naučil vse od fotografije do kiparstva do performansa … Po uspešno zaključenem študiju sem se leta 2016 vpisala na dodiplomski študij iz smeri medijev in umetnosti na univerzi uporabnih znanosti (TAMK) v Tamperah, Finska. Bila sem sprejeta in tam sedaj uspešno zaključujem diplomo. Študij na univerzi je zelo zanimiv in poučen. Z univerzo tudi veliko potujemo in razstavljamo po svetu.
Sama sem vzpostavila veliko povezavo med našim študijem in Trbovljami. Na našem video festivalu DigitalBigScreen v Delavskem domu Trbovlje, ki je del novomedijskega festivala Speculum Artium, smo sedaj že tretje leto predstavili video dela študentov z naše univerze. Letos smo celo dobili finančna sredstva s Finskega kulturnega sklada za izvedbo green screen delavnice na festivalu. Tako sem lahko s seboj pripeljala nekaj kolegov študentov, da so si lahko ogledali festival Speculum Artium, Digitalbigscreen in Slovenijo.
Darko Jorgić, Hrastničan, živi v Saarbückenu (Nemčija).
Trenutno se nahajam na turnirju v Kanadi, ampak drugače živim v Saarbückenu v Nemčiji. Prihajam iz Hrastnika. Od doma me je gnala športna pot. Vsi vemo, da šport v Sloveniji ni preveč razvit, zato vsi športniki, ki želijo nekaj doseči, bežijo v tujino, in med njimi sem tudi jaz.
Lela Mélon, Trboveljčanka, živi v Barceloni (Španija):
Trenutno z družino živim v Španiji, natančneje v Barceloni, kamor sem se preselila iz Ljubljane. Zasavje, natančneje Trbovlje, sem zapustila z rosnimi 15 leti, saj me je od nekdaj gnala želja po več, po drugačnem in po svobodi. Majhni kraji mi niso pisani na kožo, pravzaprav mi je trenutno postala že Barcelona malce premajhna, in sem v tej želji po nečem drugačnem zapustila Slovenijo s 26 leti. Kljub temu, da sem za sabo v Sloveniji pustila prijatelje in družino, odločitve nikoli nisem obžalovala, sploh glede na to, da nam moderni telekomunikacijski pripomočki omogočajo redno komunikacijo z našimi najdražjimi. Če sem cisto iskrena, se življenja v Zasavju niti ne spomnim več, se pa veselim, da bom mogoče v bližnji prihodnosti lahko prehodila ulice Trbovelj s svojo hčerko in morda tako obudila neke spomine na otroštvo v Zasavju, ki trenutno spijo.
Nika Štrovs, Trboveljčanka, živi v Kokkoli (Finska)
Trenutno se nahajam v Kokkoli na Finskem. Tukaj opravljam evropsko prostovoljno službo v organizaciji, ki se imenuje Villa Elba.
Pred šestimi leti sem imela prvič možnost obiskati to državo kot udeleženka mladinske izmenjave. Po tem sem Finsko obiskala še dvakrat, enkrat kot prostovoljka v Villi Elbi za en mesec. Tukaj sem želela preživeti še malo več časa, zato sem se odločila za enoletni projekt v Kokkoli.
V Villi Elbi počnem povsem različne stvari. Fotografiram, snemam in urejam videe, pomagam pri projektih in organizaciji dogodkov, se učim, poučujem in nasploh veliko ustvarjam. Nikoli ne vem točno, kaj me čaka, večinoma pa je vedno nekaj zabavnega ali poučnega. Tukaj mi dajo tudi veliko prostora za lastne ideje in predloge, tako da lahko pretežno delam, kar si želim.
Opravljanje enoletnega projekta v tuji državi je precej velik izziv. Želela sem preizkusiti, kako je biti na samem, brez ljudi, ki bi jih poznala in od katerih bi bila odvisna. Podobno je ponovnemu začetku, vendar ima nekaj več strukture. Super izkušnja za odkrivanje sveta in sebe v drugačnem okolju.
Tukaj se imam sicer odlično, a vseeno komaj čakam, da pridem konec meseca domov za čez praznike. 🙂
