
Leta 2013 sem začel s prodajo čajev in ustvaril blagovno znamko Zisha, sprva samo kot spletno trgovino, kasneje pa je ljubezen do čajev prerasla še v čajno hišo, ki smo jo odprli v centru Ljubljane. Če sem iskren, sem razmišljal o odprtju čajne hiše tudi v Trbovljah, vendar sta slaba kupna moč in majhnost mesta moje razmišljanje hitro razblinila že na začetku. Letos poleti smo v Ljubljani odprli še drugo čajno hišo in tako sledimo ideji po izboljšanju oziroma dvigu kulture pitja čaja v Sloveniji.

Za to, da sem pristala v Novi Gorici, pa gredo zasluge moji sodelavki in solastnici lokala Taniki. Dolga leta ga je kot jadralna letalka opazovala in videla veliko neizkoriščenega potenciala. Beseda je dala besedo in kmalu je bil lokal najin. Februarja 2017 sva odprli Ku dobro, ki je tako postal prva povsem veganska okrepčevalnica v goriški regiji. Biti prvi seveda prinaša določene izzive in v teh dveh letih naši ekipi res ni bilo dolgčas. Dobro pa se zavedamo, da smo na pravi poti in si bolj kot karkoli želimo, da bi čim več ponudnikov hrane opazilo našo priljubljenost in se začelo usmerjati proč od nehumane in zdavnaj preživete ponudbe živalskih jedi.
Zaposlena sem kot direktorica, veliko časa pa preživim v lokalu samem, kjer delam tako v kuhinji kot v strežbi. Prostega časa seveda ne ostane kaj dosti, kar pa me zaenkrat še ne moti preveč, saj me moje delo izpolnjuje in mi daje veliko lepega. Lahko celo rečem, da tukaj – uživam.

Bruselj bi moral biti moja postojanka zgolj za pol leta pripravništva v Evropski komisiji, a najino kompleksno razmerje traja že 7 let in se vedno (večino časa) cveti. Bruselj dejansko ni le dež, pivo in vaflji, ampak tudi in predvsem multikulturno središče Evrope, kjer smo tujci vsi in nihče. Vsak nosi s sabo svojo zgodbo in sama bi najbolj pogrešala prav te zgodbe, ki mi omogočajo, da avtentično spoznavam svet brez potovanj.
V Bruslju že od samega začetka delujem na področju varovanja okolja (in skušam rešiti svet! :)), jem (pre)velike količine čokolade, (po zasavsko) preklinjam slabo vreme in stavke javnega prometa, pogrešam hribe (ne pa čakalnih vrst v zdravstvu) ter se počutim doma.

