četrtek, 6 februarja, 2025

Iz te kategorije

Zasavci na tujem

Marko Lorber, Trboveljčan, živi v Ljubljani

Glede na takratno situacijo v Trbovljah je bila Ljubljana edino mesto, ki mi je nudila dobro priložnost za zaposlitev. Sprejel sem jo in ostal v Ljubljani do danes. Nisem se spraševal, zakaj, kako, kdaj, le sledil sem sebi in svojim sanjam, da lahko v Ljubljani dosežem več kot v Trbovljah. Poročil sem se z Ljubljančanko, si ustvaril družino in nekako je bilo samoumevno, da bom v Ljubljani tudi ostal.

Leta 2013 sem začel s prodajo čajev in ustvaril blagovno znamko Zisha, sprva samo kot spletno trgovino, kasneje pa je ljubezen do čajev prerasla še v čajno hišo, ki smo jo odprli v centru Ljubljane. Če sem iskren, sem razmišljal o odprtju čajne hiše tudi v Trbovljah, vendar sta slaba kupna moč in majhnost mesta moje razmišljanje hitro razblinila že na začetku. Letos poleti smo v Ljubljani odprli še drugo čajno hišo in tako sledimo ideji po izboljšanju oziroma dvigu kulture pitja čaja v Sloveniji.


Katja Zore, Hrastničanka, živi v Novi Gorici

Pravzaprav me še do predlani ni gnalo nič. Zasavje mi je všeč in mu nič ne manjka, zato nikoli prej nisem resno razmišljala o življenju kje drugje. S prehodom na veganstvo pred štirimi leti se je dodobra spremenil moj pogled na svet in mojo vlogo v njem. Iskala sem način, kako združiti svoje poklicne izkušnje z bojem za pravice živali in najbolj smiselno se je zdelo odprtje veganske restavracije.

Za to, da sem pristala v Novi Gorici, pa gredo zasluge moji sodelavki in solastnici lokala Taniki. Dolga leta ga je kot jadralna letalka opazovala in videla veliko neizkoriščenega potenciala. Beseda je dala besedo in kmalu je bil lokal najin. Februarja 2017 sva odprli Ku dobro, ki je tako postal prva povsem veganska okrepčevalnica v goriški regiji. Biti prvi seveda prinaša določene izzive in v teh dveh letih naši ekipi res ni bilo dolgčas. Dobro pa se zavedamo, da smo na pravi poti in si bolj kot karkoli želimo, da bi čim več ponudnikov hrane opazilo našo priljubljenost in se začelo usmerjati proč od nehumane in zdavnaj preživete ponudbe živalskih jedi.

Zaposlena sem kot direktorica, veliko časa pa preživim v lokalu samem, kjer delam tako v kuhinji kot v strežbi. Prostega časa seveda ne ostane kaj dosti, kar pa me zaenkrat še ne moti preveč, saj me moje delo izpolnjuje in mi daje veliko lepega. Lahko celo rečem, da tukaj – uživam.


Ana Klenovšek, Trboveljčanka, živi v Bruslju

Čeprav je bila glavni razlog selitve služba in pomanjkanje le-teh v Sloveniji, se nisem nikoli počutila, kot da domovino zapuščam proti svoji volji oz. volji svojega srca. Močno prisotna je bila želja po novih avanturah, spoznavanju novih krajev in predvsem ljudi. Ta je začela tleti po mednarodni izmenjavi, ki sem se je udeležila v sklopu študija na fakulteti. Takrat mi je postalo jasno, da bom težko ostala doma. Oziroma, da si bom (še en?) dom ustvarila drugje.

Bruselj bi moral biti moja postojanka zgolj za pol leta pripravništva v Evropski komisiji, a najino kompleksno razmerje traja že 7 let in se vedno (večino časa) cveti. Bruselj dejansko ni le dež, pivo in vaflji, ampak tudi in predvsem multikulturno središče Evrope, kjer smo tujci vsi in nihče. Vsak nosi s sabo svojo zgodbo in sama bi najbolj pogrešala prav te zgodbe, ki mi omogočajo, da avtentično spoznavam svet brez potovanj.

V Bruslju že od samega začetka delujem na področju varovanja okolja (in skušam rešiti svet! :)), jem (pre)velike količine čokolade, (po zasavsko) preklinjam slabo vreme in stavke javnega prometa, pogrešam hribe (ne pa čakalnih vrst v zdravstvu) ter se počutim doma.


Davor Podbregar, Trboveljčan, živi na Dunaju

Otroštvo in mladost sem do konca gimnazijskih let preživel v domačih Trbovljah, nato sem s študijem nadaljeval v Ljubljani. Po diplomi na Fakulteti za arhitekturo sem se, pred nekaj več kot petimi leti, odločil, da karierni izziv poiščem na Dunaju, kjer sem eno leto preživel že med študijem, zaradi česar mi mesto, socialno okolje in arhitekturna scena niso predstavljali popolne neznanke. V pomoč mi je bilo tudi dejstvo, da se je istočasno za podoben korak odločilo tudi takratno dekle, danes moja žena. Prehod iz lagodnega študijskega življenja v realnejše tirnice je svojevrsten preskok že sam po sebi, še toliko bolj, če se zanj odločiš v tuji državi in v tujem jeziku, brez pretiranih povezav in poznanstev, ki bi ti omogočale lažji začetek karierne poti. Pri iskanju prve službe sem se tako lahko zanesel le na lastno znanje in samozavest, da mi bo, že samo zato, ker je izziv še toliko težji, zagotovo uspelo. Očitno sem bil pri prvem koraku dovolj prepričljiv (in imel tudi kanček sreče, ki je v takšnih situacijah vedno dobrodošla), vsak naslednji korak in stopnička višje pa sta bila, kot že pregovorno, vsakič lažja. V zadnjih letih sem tako nabiral izkušnje v različnih arhitekturnih birojih na Dunaju. Trenutno delujem v sklopu biroja PLOV Architekten kot vodja projekta stanovanjskega bloka z 39 enotami v Mödlingu, katerega gradnja se je začela v oktobru, s predvidenim dokončanjem spomladi leta 2020. Vzporedno se v sklopu biroja vključujem tudi v druge manjše projekte in arhitekturne natečaje v Avstriji in tujini. (Avtor fotografije je Andreas Buchberger.)


Špela Planinc, Dolanka, živi v Rocheservièru

Ne vem, če me je kaj gnalo od doma, raje bi rekla, da me je v tujino nekaj vleklo. Najprej najstniška nemirnost, potem študentske priložnosti, na koncu pa sem se vendarle uspela dokončno vriniti v francosko življenje zaradi ljubezni, ki je gotovo najbolj dolgočasen in pogost razlog za selitev. Zahod Francije je bil tako izhodiščna točka in prehodna rešitev za oba, danes pa ugotavljava, da sva v treh letih, odkar sva tu, pognala konkretne korenine. Tako konkretne, da sva celo posvojila mačka. Morda je začasna odločitev vendarle prerasla v stalnico. Tukaj tako že dober čas delam čokolado (otroci si pogosto radi predstavljajo, da sem Božičkov palček), občasno tudi prevajam, sodelujem, nasploh pa živim precej podobno, kot bi verjetno živela v Sloveniji.

Previous article
Next article

Isti avtor