Bogdan Šteh, kustos virtualnega muzeja 4. dritl, Trbovlje:
»Pirhi, potica in ostali velikonočni običaji so bili del moje mladosti, čeprav moje družinsko okolje ne bi opisal kot prežeto s krščansko vero. Smo pa vedno praznovali veliko noč kot družinski praznik, podobno koz božič. Velika noč je tudi edini dan v letu, ko se odpravim v cerkev. To je tradicija, ki jo z mojo babico negujeva že dolga leta, pri žegnu sva bila tako leta 1988, 1998 kot 2008 in po vsej verjetnosti bo tako tudi 2020.«
Helena Odlazek, predsednica Medgeneracijskega društva Srečno Zagorje:
»Že od majhnega je bil pri nas običaj barvanja pirhov in to tradicijo sem obdržala tudi v svoji družini. V preteklosti sem pri barvanju pirhov uporabljala veliko barv, zadnjih 10 let pa jih najrajši barvam naravno: s čebulnimi olupki, na katere dodam različne motive, kot so rožice, trave ali pa nalepke. Vsekakor je na mizi tudi velikonočni aranžma: prt in v vazi vejice vrbe z velikonočnimi okraski. Na velikonočno jutro se dobimo pri mami, na mizi ne smejo manjkati potica, šunka in hren v različnih oblikah. To je čas, ki me spominja na otroštvo, saj smo otroci z velikim veseljem pričakovali velikonočni zajtrk, ko je bila miza bogato obložena s prazničnimi dobrotami, kar ni bilo vsak dan. Še danes imam navado, da v tem času opravim spomladansko čiščenje in spustim svetlobo v dom. Spoštujem tradicijo in si še dolgo želim praznovanje v krogu svojih domačih. Vsem želim vesele velikonočne praznike. Preživite jih s svojimi najdražjimi.«
Gašper Princ, predsednik PGD Dobovec:
»Velika noč velja za enega večjih krščanskih praznikov. V družini sicer nismo med zagrizenimi verniki, zato velike noči tudi ne praznujemo prav posebej. Družinski običaj je, da ob veliki noči skupaj pozajtrkujemo ter se ob skodelici kave ali kozarčku vina družimo v družinskem krogu. Tudi zajtrk je nekoliko drugačen kot običajno. Na mizi so po navadi bolj kot ne tradicionalne velikonočne dobrote: šunka, hren, jajca ter seveda svež domač kruh. Pri druženju ob kavi pa ne sme manjkati košček domače orehove potice. K veliki noči sodi tudi barvanje pirhov. V preteklosti, ko smo bili otroci še mlajši, smo vedno s starši barvali pirhe. Danes, ko smo nekoliko starejši, pa ne več. Moram reči, da so mi osebno najbolj izvirni pirhi, pobarvani s čebulnimi olupki ter okrašeni s travniškimi rastlinami. S partnerko se bova zagotovo v prihodnjih letih vrnila k tej tradiciji, saj sva pred kratkim tudi midva postala starša.«
Jerica Ulaga, predsednica Marionetnega gledališča Jurček, Hrastnik:
»Že ko smo bili majhni, smo uživali ob tem prazniku, čeprav smo bili socialistični otroci. Vedno smo imeli posebno dobro kosilo, pa dišečo potico, pa vsa žlahta je bila na kopici. Tudi jaz sem s svojimi otroki ustvarila neko tradicijo z barvanjem jajčk. Strašno sta uživala, da smo naredili čebelice s krilci in želi, ptičke in podobno. Seveda teh jajčk nismo smeli pojesti. Tudi potico sem pripravila, čeprav prvi začetki niso bili ravno posrečeni, mi pa zdaj odlično “porata”. Zame je to lep praznik, čeprav nimam veze s cerkvijo, je pa domače vzdušje nekaj prav lepega.«
Domen Pociecha, bivši sankač, vodja projektov v VDC Zagorje:
»Odkar pomnim, smo doma barvali pirhe, in ta običaj zdaj z ženo prenašava tudi na svoje otroke. Dekoracijo, barve, … pirhov prepustim ženi in otrokoma, jaz pa namesto njih pojem kakšen kos šunke več. Vsekakor so na mizi vse dobrote, ki sodijo k praznikom in jih potem jemo še cel teden. Zame so to prijetni prazniki, saj jih preživim v krogu družine. Čas izkoristimo za obiske in druženje z družino in prijatelji.«
