Marija Drnovšek se je kot medicinska sestra zaposlila v Zdravstvenem domu Zagorje takoj po končani srednji šoli v Novem mestu leta 1975. Več let je delala v dispanzerju za pljučne bolezni, nato pa v ambulanti dr. Franca Novaka. Leta 2000 je prevzela delo glavne medicinske sestre in ima na skrbi predvsem organizacijske zadeve. »Tega dela,« pravi, »sem se kar težko navadila, saj sem najraje delala s pacienti.«
V zadnjih petdesetih letih se je delo medicinske sestre zelo spremenilo, vendar nima občutka, da bi jim v zdravstvenem domu kdaj kaj manjkalo. Kar so potrebovali, so vedno imeli. Je pa res, da nujna medicinska pomoč ni bila opremljena s toliko aparaturami, ker niso niti obstajale. Danes je zato zahvaljujoč napredku delo drugačno in odlično organizirano. Spremenili pa so se tudi ljudje. »Ne bom rekla, da je bilo včasih bolezni manj, vendar bilo je drugače,« se spominja Drnovškova. »Velika večina pacientov v ambulanti dr. Novaka je bila zaposlena na rudniku. Ambulanta je bila zato zelo močna, čakalnica pa večkrat čisto polna. V enem dopoldnevu ali popoldnevu smo jih vzeli tudi po 70. Mnogi so prišli samo zato, ker so potrebovali dan ali dva bolniške. To danes ne bi bilo več mogoče. Danes prihajajo v ambulanto ljudje s težavami, o katerih želijo strokovno mnenje. Zdravnik si za vsakega vzame petnajst minut časa ali več, če je potrebno. Ljudje so namreč bolj osveščeni, laže pridejo do informacij in zahtevajo celostno obravnavo. Poleg tega imajo možnosti priti do preiskav, na katere prej še pomislili niso. Diagnostika je zelo napredovala. Prav tako preventiva in kurativa.«
Naročanje na uro je precej razredčilo vrste v čakalnici, ki so včasih porajale tudi slabo voljo. »Nikoli ne bom pozabila, kako je nek gospod, ki je vedno prežal na moje napake, vzrojil, ker sem sprejela pacienta, za katerega so poklicali po telefonu. Glede na opisane simptome sem ocenila, da potrebuje takojšnjo oskrbo. Gospod v čakalnici pa je izgubil živce, čeprav sem mu pojasnila svojo odločitev. Na moje veliko presenečenje se mi je naslednji dan prišel opravičit.« Marija Drnovšek je izdala tudi skrivnostno potrkavanje po vratih, na katero se medicinsko osebje takoj odzove, čeprav prej vrsta pacientov zaman trka na vrata, seveda kljub opozorilu, da tega ne sme.
Kot medicinska sestra se je v svojem poklicu srečala s številnimi človeškimi stiskami in marsikaj videla. Sploh v dežurni ambulanti, kjer je delala 37 let. Priznava, da jo gane, ko so ljudje čustveno ali bolezensko prizadeti, sploh otroci. Ko pride domov, potrebuje zato uro miru, da se ponovno sestavi, o delu z nikomer ne govori, sprosti pa se najlaže v gozdu, kamor se s partnerjem rada odpravita. In z vnuki, ki jih imata zelo rada. Imata dva, na poti pa je že tudi tretji. Ko sta bili hčeri še osnovnošolki, ji je mlajša »dala lekcijo«, pravi. »Po napornem celodnevnem delu sem se zvečer vrnila domov in seveda, morala sem nekaj takega reči … ona pa me je pogledala in rekla: Mami, kaj če bi bila tudi doma kdaj takšna, kot si v službi. Vedno nasmejana in prijazna. To mi je dalo pa misliti. V službi sem se vedno razdajala, doma pa so dobili samo še ostanke,« se spominja Marija.
Ponosna je na obe hčeri, saj se zaveda, da je vzgoja najtežja naloga v življenju moškega in ženske. Ponosna je tudi na oba »ta mlada«. Eden njih opravlja funkcijo, v katero je vpet dvanajst ur dnevno in več. »V moji naravi je, da želim ljudem pomagati, ampak njemu pa res ne morem,« se nasmehne, »saj se na delo župana prav nič ne spoznam. Me pa boli, če vidim, da ima težave.« Ob vprašanju, ali zanj, torej za zeta, zagorskega župana, Matjaža Švagana kdaj kaj posebnega skuha, pa se globoko zamisli. »Težko bi rekla, ker pri prehrani ima nekakšna obdobja … enkrat mu prija sadje, spet drugič pa bo z veseljem pojedel svinjsko pečenko …« Nato se le spomni: »Goveje zrezke, te je nazadnje zelo pohvalil.«
Marija Drnovšek se bo konec leta upokojila. Zaveda se, da to ne bo povsem preprosto, sploh ker je rada ves čas v pogonu. Obseg dela je zato že pred leti začela postopoma zmanjševati, da rez ne bi bil prehud. »Najprej sem prenehala predavati prvo pomoč, kar sem počela 35 let, po šolah, podjetjih, na tečajih … Potem sem prenehala z dežurstvi, čeprav sem to zelo rada delala. Imam že nekaj ponudb za delo prostovoljke v humanitarnih projektih, vendar si bom najprej vzela potrebni čas zase in za to, da se umirim. Morda bomo ponovno začela hoditi na jogo, se posvetila avtogenemu treningu, …«
Pot, ki jo je prehodila, pravi, je dolga in bogata, prežeta s številnimi zgodbami tisočih ljudi. Večkrat so jo posrkale vase, da se je morala sestavljati in postavljati na noge kakor se je vedela in znala, a če bi se odločala ponovno, bi izbrala isto pot, je prepričana. Mladim, ki se za poklic medicinske sestre, šele odločajo, zato svetuje, naj se že v začetku šolanja srečajo z bolnim človekom, mu pomagajo in spoznajo, ali je to res tisto, kar si želijo početi s srcem in telesom. Ker drugače se tega poklica ne da opravljati. Zanj moraš biti preprosto rojen.
Tatjana Polanc Kolander
