Dvajset let mine v trenutku
Fizioterapija je del oskrbe, ki jo svojim varovancem nudi Dom upokojencev Franca Salomona v Trbovljah. Fizioterapevtki Marija Vrtačnik in Nives Tovornik izvajata rehabilitacijsko in preventivno fizioterapijo. Slednja je namenjena temu, da stanovalci Doma čim dlje ohranijo svojo gibljivost, medtem ko je namen druge ponovno pridobivanje gibljivosti po poškodbi ali kapi. Rehabilitacijsko oskrbo po poškodbi stanovalcem predpiše zdravnik, ki tudi za vsakega pacienta posebej določi, kako dolgo se bodo terapije izvajale. Oskrba po kapi v vsakem primeru traja pol leta.
Fizioterapevtka Nives Tovornik je v Domu zaposlena 24 let, fizioterapevtka Marija Vrtačnik pa se ji je pridružila pred približno 16 leti. Obe sta prej delali v zdravilišču, vendar pravita, da je stik s stanovalci Doma mnogo bolj oseben. »V zdravilišču nikoli nisi vedel, s kom boš delal – kogar so ti pač pripeljali,« je pojasnila Tovornikova. V Domu so nekateri pacienti tudi več kot desetletje in v tem času so z osebjem navezali pristen, prijateljski stik. »Zame niso več bolniki,« pravi Tovornikova, »temveč bolj sostanovalci, prijatelji, sorodniki.«
Tovornikova in Vrtačnikova ne skrbita le za ohranjanje in povrnitev fizične moči stanovalcev. Nudita jim tudi psihološko oporo, ko se zdi, da bi najraje odnehali – dasta jim vedeti, da se tudi pri njihovih letih še splača nekaj narediti zase in da se stanje še lahko izboljša.
Ravno zaradi takšnih stvari je delo fizioterapevta v Domu zelo pestro. »Dan dnevu ni enak,« pravi Tovornikova. »20 let je minilo v trenutku«. In kako ne bi čas hitro minil, ko pa fizioterapevtki poleg svojega poklica vozita stanovalce Doma na izlete, vodita skupino za samopomoč, pomagata pri animaciji ob družabnih dogodkih in še kaj.
Čeprav tega ne pokažeta, pa sta tudi Tovornikova in Vrtačnikova kdaj tudi slabe volje. »Velikokrat pacienti rečejo: ‘Ste pa vedno nasmejani,’« pravi Tovornikova. »Zakaj bi kazali slabo voljo, če pa oni niso nič krivi? Pustiš jo pred vrati.« Z delom sta obe fizioterapevtki zadovoljni. »Luštno je, z veseljem prideva v službo,« se strinjata.
»Vsa polomljena«
Hilda Vidrgar je po besedah fizioterapevtke Tovornikove v Domu že preko 15 let. V vsem tem času se je s »svojo« fizioterapevtko dobro razumela. »Če bi še kakšna Nives kje živela, bi bilo ‘fajn’,« je navdušena nad Tovornikovo. Leta 1930 rojena Vidrgarjeva je v Dom prišla »vsa polomljena«, kot jo je opisala Tovornikova, saj je po spodleteli operaciji kolka še padla in si zlomila ramo. Dva meseca je bila nepokretna, zdaj je na vozičku zaradi težav s kolenom.
Metka Dežak je v Domu dve leti in pol. Ima multiplo sklerozo, ki jo včasih spremljajo hude bolečine. Obolenje si Dežakova lajša s poganjanjem električnega kolesa ter z napravo za krepitev rok. Hude bolečine lajšajo z ultrazvočno terapijo. »Zelo se potrudi« je pohvalila svojo fizioterapevtko. »Pa saj se jaz tudi. Obe skupaj se potrudiva, pa nekako že gre.«
Tudi »jager«
Da bi ostal aktiven tudi v jeseni življenja, se trudi tudi Edvard Uranjek. Tedensko se udeležuje nordijske hoje, med katero v skupini delajo tudi vaje. »Telovadim tudi v bazenu,« pravi, »in balinam.« Zelo rad tudi hodi in kolesari. Tako se zjutraj pogosto odpravi na 14 kilometrov dolgo pot od Trbovelj do Hrastnika in nazaj, prekolesari pa tudi preko 100 kilometrov naenkrat. »Sem tudi jager, veste,« se je pohvalil. »Ja, ima na vesti marsikatero žival,« ga je šaljivo obtožila sogovornica.
Marija Laznik je v Domu šest let. Fizioterapije sicer ne obiskuje, udeležuje pa se jutranje telovadbe. Včasih se je udeleževala tudi nordijske hoje, zdaj pa je s tem prenehala. »Vedno sem bila zadnja, pa so me morali čakati,« pravi. Jutranje telovadbe se udeležujejo tudi Anica Dobršek, Karlina Kokot in Ana Sabari.
Terapija na domu
Poleg fizioterapije in ostalih fizičnih aktivnosti tako za stanovalce kot za zunanje stranke fizioterapevtki Tovornikova in Vrtačnikova izvajata tudi terapije na domu. To pomeni, da prideta domov k družini, v kateri je oseba s poškodbo ali boleznijo, in jo naučita izvajati določene vaje, naučita družinske člane, kako poskrbeti za svoje obnemogle sorodnike.
Na terapijo pa v Dom upokojencev Franca Salomona ne hodijo le stanovalci, temveč na terapevtsko mizo kdaj leže tudi kakšna zunanja stranka. Svoje storitve so razširili več kot 16 let nazaj, približno tedaj, ko se je kolektivu pridružila Vrtačnikova. Samoplačniško izvajajo masaže, elektroterapije, limfne drenaže in še marsikaj – storitev je za cel list papirja. Cena posameznih storitev se giblje med 3 in 35 evrov, odvisno od tega, za katero storitev gre, cena paketa storitev pa je od 90 do 157 evrov – ponovno odvisno od vrste storitve.
(promocijska objava)
