petek, 14 februarja, 2025

Iz te kategorije

Za moj klarinet je kriv pozavnist Ečo

Klarinetist Jože Kotar je letos prejel naziv častnega občana občine Trbovlje. Pri sedmih letih se je pričel učiti klarinet v GŠ Trbovlje pri profesorju Ervinu Plevniku. Šolal se je na SGBŠ v Ljubljani in Akademiji za glasbo v Ljubljani pri profesorju Alojzu Zupanu. Leta 1991 je prejel univerzitetno Prešernovo nagrado. Leta 1980 je postal član Delavske godbe Trbovlje, ki jo od leta 2007 tudi vodi.

Kot solist, komorni glasbenik in član različnih zasedb nastopa doma in v tujini (Evropa, ZDA, Južna Amerika …), vodi seminarje za klarinet in komorno igro in sodeluje v žirijah mednarodnih tekmovanj. Je redni profesor na Akademiji za glasbo, igra v različnih komornih sestavah in orkestrih na koncertih po vsem svetu.

Kako ste sprejeli občinsko nagrado oziroma naziv častnega občana občine Trbovlje

Najprej s presenečenjem, ker sem nekako menil, da se kulturno udejstvovanje kljub vsemu ne prepozna kot pomemben del našega življenja. Potem pa seveda z navdušenjem. Zelo sem ponosen, da so mi podelili to priznanje.

Nekako nadaljujete poslanstvo in delo dveh vaših predhodnikov, ki sta bila klarinetista, profesorja na Akademiji in dirigenta Delavske godbe Trbovlje. Kako gledate nanju, v kakšnem spominu ju hranite?

Mojega prejšnjega dirigenta Alojza Zupana Vuja sem najprej spoznal sploh ne kot klarinetista. Na Tereziji so živeli moji sorodniki, ki so me kot otroka pazili. Zupan je bil bližnji sosed, par gankov stran od njihovega stanovanja. Tako sem ga najprej poznal kot človeka, ne kot glasbenika. Večkrat mi je omenjal klarinet. Potem sem se šel res učit klarinet, ampak ne zaradi njega, zaradi soseda. Vedno pa sem ga imel kot klarinetista za nekak vzor. Na televiziji sem gledal Veseli tobogan, kjer je igral, spremljal nastopajoče. Že to je bilo navdušujoče, da nekdo od poznanih igra na televiziji. Potem sem s časom izvedel, kje dela. Podobno kot sedaj jaz je igral v Simfoničnem orkestru, na Akademiji je učil.

Z Mihaelom Gunzkom sem se prvič srečal, ko je bil še dirigent trboveljske godbe. Prišel sem  na prvo vajo pihalnega delavske godbe. Na njej je bila avdicija. Gunzek mi je dal na pult koračnico, točno se spomnim, skladbo Jožeta Privška Veselju naproti, ki je še zdaj zalogaj za vsakega klarinetista. Tudi sam sem ime takrat veliko težav, ampak nekako je bil zadovoljen. Z veseljem se ga spominjam, bil je enih 15 let starejši od Zupana, bil je drugačen, na drugem nivoju. Dirigiral je tudi Big bendu in je imel drug pogled na glasbo.

Ste se od njiju lahko veliko naučili?

Vsekakor, Zupan je bil tudi moj profesor, Gunzek moj prvi dirigent. Pod njegovim vodstvom sem se prvič srečal z orkestrom, on je bil res poznavalec. Bil je pravi gospod in je ogromno vedel. Mislim, da vsi, ki smo igrali, ali pa še vedno igrajo pri godbi, se lahko pri nas v Trbovljah ogromno naučijo, tudi bodoči profesionalci. Še zdajšnji profesionalci, če pridejo kdaj, so zelo presenečen nad kvaliteto igranja.

Enkrat ste dejali, da ste bili frapirani, kakšno znanje so imeli starejši klarinetisti v trboveljski godbi, ki so bili v bistvu amaterji …

Kar so oni igrali, poleg rednega programa so igrali razne etude in lestvice, je bilo res fascinantno. Še danes bi jim lahko marsikdo malo pogledal pod prste, od študentov in drugih klarinetistov. To je bil res takšen nivo klarineta, da je bilo res presenetljivo, frapiran sem bil.

Kje je skrivnost, da Trbovlje dajejo toliko dobrih klarinetistov?

Predvsem je bila to glasbena šola, takratni učitelj Ervin Plevnik. To je bil učitelj, v celi bivši državi sigurno ni bilo boljšega. Recimo, najbolj znana odlična šola za godala je bila vedno v Srbiji, v Ćupriji. In to, kar je bila Ćuprija za godala, so bile Trbovlje za klarinet. Trboveljsko šolo klarineta so cenili, Plevnika so vabili na seminarje. On je bil pojem za klarinet. Pa še nekaj. V Trbovljah je bila huda konkurenca, takrat so vsi dobro igrali. Vse to je zviševalo nivo, drug drugemu so gledali pod prste. Nisi mogel biti slabši, nisi smel bit slabši kot drugi.

Kdo je tisti sosed, zaradi katerega ste začeli igrat klarinet?

Ečo Matko, sedaj igra pozavno pri Orlekih. On je začel z klarinetom in ko sem videl, da je vzel klarinet, sem ga še jaz. Čisti slučaj, res.

Ste mu kdaj hvaležni?

Ja, uff, seveda, zelo. Mogoče takoj ne, ker je bilo prvo leto naporno, ker je bil učitelj strog, veliko je zahteval, tako kot je pravilno. Ampak potem zelo zelo hvaležen, ja.

Vaša pot je šla potem kar nekako strmo navzgor. Študij v Ljubljani, igranje v orkestrih, profesura, trboveljska godba. S katerimi dosežki pa se najbolj zadovoljni kot klarinetist?

Zadovoljen sem z vsem, kar sem dosegel. V začetku sem imel prvo željo, da bi igral v orkestru, tudi zato, ker sem videl Zupana, kako igra v orkestru. Orkester, predvsem simfonični, me je fasciniral, zato je bila moja želja po igranju v njem tako velika. Vendar je pri meni vse potekalo po redni poti, najprej študij, bil sem tudi asistent na akademiji pri profesorju Zupanu. Izpolnila se mi je tudi želja igrati v orkestru. S koncerti v tujini sem videl veliko sveta. Klarinet mi je to omogočil.

Kako je stati kot solist simfoničnega orkestra na velikem odru pred polno dvorano?

To je nekaj najlepšega, je pa tudi zahtevno. Čeprav veliko igram v orkestru, pa tudi v komornih zasedbah ali s klavirjem, pred nastopi vedno čutim določen pritisk. Z orkestrom mogoče igraš kot solist enkrat ali pa dvakrat na leto. Za nas je to velik dogodek, zato je prisoten pred nastopi pritisk. Pa naj gre za gostovanje ali nastope svojega orkestra. Tudi tam čutiš dodatno odgovornost, ampak nastopi so sigurno nekaj najlepšega.

Je kakšen skladatelj, ki bi ga lahko izpostavili in ga radi izvajate?

Ves čas se mi spreminja okus. Predvsem teh skladb, ki sem jih igral za klarinet-ves čas. Kot mladi smo začeli z Webri, Mozarti … To je bilo zelo klasično. Potem pa vidiš druge koncerte, kakšne angleške, morda Fince, pa Francoze … Ti so veliko pisali za pihala, njihova šola je še vedno izjemna. Nimam pa kakšne posebne želje ali ideje za točno določen koncert.

Igrate le kot solist s simfoničnim orkestrom RTV ali gostujete tudi pri drugih?

V bistvu igram v glavnem v orkestru. Kot solist v orkestru prideš na vrsto enkrat na leto, če dvakrat, je to res že uspeh. Včasih igram s kakim drugim orkestrom. Moja primarna služba je Akademija. Sem polno zaposlen na Akademiji za glasbo kot redni profesor, poleg tega pa igram še redno, pač honorarno, pri simfonikih.

Je veliko Zasavcev v slovenskih eminentnih orkestrih?

Je, seveda je. Kot zanimivost lahko povem, da sem prišel v filharmonijo leta 1996. Takrat smo bili trije klarinetisti od štirih iz Trbovelj. To tudi nekaj pove o takratni trboveljski glasbeni šoli. Še vedno je prvi flavtist v filharmoniji Matej Grahek iz Trbovelj, Matej Zupan iz Zagorja je bil prvi flavtist pri simfonikih. Mogoče je sedaj zasavskih glasbenikov manj kot včasih, ampak jih je še vedno veliko. Tudi v policijski in vojaški godbi. No, tudi tam jih je vedno manj, predvsem v policijskem orkestru.

Zakaj vas je zaneslo v profesuro na Akademiji?

Službo na Akademiji so mi ponudili že dvakrat pred tem, ko sem jo sprejel. Vedno sem odpovedal zaradi orkestra. Čutil sem se premladega, da ne bi več igral v filharmoniji. Leta 2007 pa so me pa povabili v radijski orkester. Potem se mi je poklopilo honorarno sodelovanje v orkestru s službo na Akademiji. Tako je že trinajst let. Zelo sem zadovoljen.

Kakšen užitek pa nudi dirigiranje Delavski godbi Trbovlje?

Kljub vsemu je to le moj hobi, ker nisem dirigent. Dirigiranje je zanimivo, ker si pač leader, vodja. Pod sabo imaš veliko ljudi. Vodim tudi kakšne majhne skupine, recimo na Akademiji. Kljub vsemu tako energijo kot v Trbovljah, težko najdeš. Energija in kvaliteta, to je v trboveljski godbi še vedno nekaj neverjetnega.

Kaj najraje igrate kot godbeniki?

Kot godbeniki v bistvu sedaj mogoče neke vrste zabavni program. Sicer zelo izbiramo skladbe, tudi zabavni program, da so kljub vsemu kvalitetne, ne neko mašilo. Pa koračnice je treba znati dobro odigrati, kar sploh ni lahka zadeva.

Še kdaj kdo napiše nekaj posebnega za trboveljsko godbo?

Jaka Pucihar je napisal eno super zadevo ob obletnici Atija Sossa, precej zahtevno. Pa še je bilo nekaj tega, npr. Leon Firšt je napisal skladbo še nekaj bolj nazaj, pa Črt Sojar Voglar. Če bi mi dali pobudo, bi mladi pisali več. Sedaj je spet več avtorjev. Včasih so pisali Adamič, kasneje Privšek in to je bilo bolj kot ne vse.

Trboveljska godba je pred nekaj leti sodelovala na svetovnih glasbenih dnevih v Sloveniji. Za našo godbo je bila velika čast, da smo igrali na otvoritvi na Prešernovem trgu. Sodelovali so skladatelji iz celega sveta. Poleg nas so igrali vsi profesionalni slovenski orkestri. Igrali smo zahtevne skladbe slovenskih in svetovnih skladateljev, napisane za ta dogodek.

Je še kaj takšnega v literaturi, da rečete, aha, tole je pa že na limitu naših sposobnosti?

Vsekakor so tudi zahtevnejše skladbe, predvsem z inštrumenti, ki jih mi nimamo. Lahko si sposodiš glasbenike, ampak vseeno je bistvo, da odigramo s svojimi močmi, kar lahko. Če je pa res kakšen poseben dogodek, si kakšno glasbilo in glasbenika izposodimo. Vendar je tega malo, včasih je bilo pomoči bistveno več.

Novoletni koncerti so v Trbovljah še vedno izjemno obiskani. Vam to godi?

Zadnja leta izvedemo dva koncerta, ki sta razprodana. Mislim, da so tudi ljudje vedno bolj zadovoljni. Zadnjih nekaj let se res trudimo, da je koncert zelo zanimiv, ne samo dober.

Odselili ste se iz Trbovelj. Kako gledate na Trbovlje kot človek, ki prihaja bolj kot ne vsak teden domov? Še rečete, da greste domov v Trbovlje?

Rečem, da grem domov, ja. Sigurno se je marsikaj spremenilo, moram reči, da zadnja leta sigurno na bolje. Gledam seveda z očmi nekoga, ki pride v Trbovlje. Situacije ne poznam tako dobro, da bi komentiral vse. Kar pa vidim, je sigurno lepše in boljše.

Spremljate kaj uspehe Trboveljčanov na različnih področjih?

Seveda, športnike in vse druge.

Se v Ljubljani Zasavci kaj dobite?

Neko obdobje smo se dobivali, sedaj je druženje malo zamrlo. Žal se nisem mogel udeležiti predstavitve Trboveljske knjige. Pripravljamo se na 90-letnico Mojmirja Sepeta, tako da sta se pokrila termina.

Kako gledate na prihodnost zasavskih krajev?

Prihodnost, hmm, ne vem, kako bo s tunelom. Z njim bi se predvsem Trbovlje, pa tudi Hrastnik, lahko hitreje razvijala.

Vas motijo ceste iz Ljubljane proti domu?

Moram reči, da niti ne. Ko se peljem v Trbovlje, grem čez Trojane, ker se mi ne da zaviti na Zasavko, nazaj pa nikoli, ker se mi ne da v hrib.

H komu greste na obisk, če pridete v Trbovlje?

K staršem ali pa k sestri.

Kje se najbolje počutite v Trbovljah?

Poleg družine – poleg staršev, se najbolje počutim v godbeniškem domu. To je stavba, ki bi lahko povedla veliko zgodb, tudi sam bi lahko kakšno povedal.

No, pa dajmo …

Ni za javnost. (smeh) Toliko energije, kot jo je v tem domu, res ne najdeš nikjer drugje.

Marko Planinc

Foto: osebni arhiv in arhiv Občine Trbovlje

Isti avtor