Za koga držite pesti?

»S športom se ravno ne ukvarjam in tudi po televiziji ga redko spremljam. Bliže so mi hribi in planinarjenje.«

»A ni nenavadno, da se večina športnih navdušencev sploh ne ukvarja s športom? Meni je najbolj všeč tisti šport, ki diši po znoju. Po mojem znoju! Navijanje pred televizorjem s pivom v roki in s skledo čipsa v naročju ni zame. Pa saj to ni šport, to je spremljanje spektakla. Športne novice me sicer zanimajo, pogledam tudi pomembne, zanimive, nepozabne posnetke, a se ne razburjam, če naši izgubljajo, ne padem v nezavest, če zmagajo, jim pa uspehe iskreno privoščim, tako kot jih tudi vsem ostalim, znanstvenikom, umetnikom, podjetnikom …

V profesionalnem športu ni več Coubertinove romantike, da je pomembno sodelovati in ne zmagati. V športni realnosti štejejo le zmage in rekordi. Citius, altius, fortius, hitreje, višje, močneje! Športno kolesje poganja kapital, športniki, ki so večinoma izjemni ljudje, pa postajajo gladiatorji. Nekatere se na trgu kupuje celo za milijone evrov, ko oboževani športni zvezdniki ne dosegajo več dobrih rezultatov, pa javnost čez noč nanje pozabi. Kruto. Meni včasih ostanejo v spominu tudi zadnji in predzadnji, v svetu športa občudujem odlične posameznike, ki so še vedno sočutni, humani, skromni in pošteni. Zaradi vsega tega me v množici športnih razboritežev ne boste našli.«

»Letošnje poletje sem malo bolj spremljal kolesarsko dirko po Franciji. Krivec je bil Primož Roglič, za katerega sem navijal in nas je Slovence ter preostali svet prav prijetno presenetil. Zasavske športnike moramo spremljati. Spremljam pa tudi druge športe, pozimi tudi ženske smučarske skoke, v katerih tekmuje Zasavčanka Katja Požun. Dobre so te skakalke, pogumne, vredne občudovanja. Tekme spremljam po televiziji. Za oglede tekem v živo največkrat ne najdem časa. Služba, družina, »jaga«, urejanje krmišč, izdelava solnic, … Izjemoma sem si letos skupaj s sodelavci ogledal svetovni pokal v teku na smučeh na Pokljuki. Užival sem. Ogled je organiziralo podjetje, v katerem sem zaposlen, najelo je tudi kočo, kjer sta se kuhala čaj in golaž, ter nas opremilo z enakimi šali. Navijaški šali so prišli prav, da smo se prepoznali oziroma našli med množico obiskovalcev. Vsak, ki je prišel mimo, pa je bil deležen tudi »čaja« in je skupaj z nami navijal. Verjetno si bom v bližnji prihodnosti vzel čas še za kakšno rokometno, nogometno ali košarkarsko tekmo.«

»Verjetno sodim med manjšino Slovencev, ki imamo zelo radi šport, a praktično ne gledamo televizije. Ko je mož spremljal kolesarske dirke, sem se sicer večkrat ustavila in pogledala, kako gre našim. Res smo narod velikih športnih dosežkov in vse te zmage najbrž kažejo na borbenost v mnogih od nas. Ob omembi športa veliko prej kot na aktualno dogajanje pomislim na to, kdaj bom šla teči v naravo ali na trening borilnih veščin, kjer tekmujem sama s seboj. Nimam posebnih klubov, za katere bi navijala, niti ne hodim na športne tekme. Navijam pa vsekakor za naše mulce (ne le za svoje, ampak tudi za njihove tekmece in prijatelje), ker se tako srčno in iskreno trudijo, da bi opravili izpit pri karateju, dobro igrali na rokometni tekmi ali preizkusili še kakšen nov šport. Ker vem, da s tem premikajo svoje meje v pravo smer in spoznavajo sebe. Tako kot svoje in s tem tudi naše meje premikajo vrhunski športniki.«

»Najlepši spomini segajo v mladost, ko je vsa družina sedla na kavč in navijala za Bojana Križaja in naše smučanje. Tudi danes z veseljem pogledam smučanje, spremljam pa tudi ostale športe na vrhunski ravni. Odkar imam svojo družino, sem razširil tudi krog športnih dogodkov, ki jih rad spremljam. Udeležil sem se že vsaj 20 kolesarskih vzponov na Kum. Za spremljanje kolesarjenja pa je zaslužen Zagorjan Primož Roglič.
Najbolj nenavadna tekma pa je bila leta 1999, ko je slovenska nogometna reprezentanca igrala z ukrajinsko. Naši reprezentanti so na zasneženem igrišču igrali z belo žogo in nemogoče je bilo videti, kje žoga je. Kar naenkrat je komentator Igor E. Bergant zaklical goool!!! Miran Pavlin je z močnim strelom zadel gol ukrajinske reprezentance in 70.000 gledalcem v Kijevu se je povesil nos, mi pa smo skakali od veselja. Slovenska reprezentanca je zaradi tega zadetka ponosno odšla na evropsko prvenstvo.«