»Še dobro, da skromne kot smo, ne ciljamo na stopničke. V nobeni kategoriji. Nagrade za dobitnike so namreč bolj ali manj simpatične. Tista s kuro je res še posebej (ne)posrečena. Udeleženke iz najbolj oddaljenih osončij ravno nismo, najbolj izkušene tudi (še) ne – kar ni slabo, ker sumim, da je govora o starostnih letih, nikakor pa naše ekipe ni prepoznati v zadnji kategoriji – prestrašenih. Sočasno z jamskimi bomo namreč premagovale tudi svoje lastne ovire. In preizkušale kontrolorje vnosa prepovedanih »lepih stvari«. Brez skrbi, tok sčajmane punce pridemo v jamo z veliko poguma tudi čisto brez ruma.
Povsem mogoče pa bi nas bilo prepoznati kot najbolj simpatične udeleženke, če seveda priznanje ne bi bilo tako kokoškasto. Lahko bile tudi najbolj srčna ekipa – če bodo merili pritisk pa pulz, definitivno. Pa tudi kakšna herc šafla bi nam za zimo prišla prav. Za Ohter partijo bi se pa tudi lahko potegovale – z majicami oziroma rezervnim imenom ekipe na njih. Ampak se ne bomo. Zmagale smo tako kot vsi ostali – že s prijavo.

Konkurenca bo res huda. V 81 ekipah nas je kar 282. Ne boj, napoveduje se mesarsko klanje. No, pa da vidimo! Predvsem pa bolj kot to, kdo dobi kaj in za kaj, me zanima, kako močno bodo ta lepa ku prasica priznanja tudi nuclih. Uporabnosti marsikaterega od njih si namreč rajši ne predstavljam.«

To med drugim piše Barbara Hanžič Visinski o pripravah na Zimski jamatlon na www.jamatlon.si.

ZT