ponedeljek, 24 junija, 2024

Iz te kategorije

Z Goričkega srečno prispeli v Piran

Če je Vlado Kreslin pohodnike pričakal pred leti v Piranu, pa jim je tokrat zaželel srečno pot na začetku, v Hodošu, kamor so se pripeljali na velikonočni ponedeljek. Skupina osmih pohodnikov je imela na poti vedno kakšne lokalne spremljevalce, ki so jim kazali bližnjice. »Če kdo meni, da je severovzhod Slovenije raven, se hudo moti. Goričko so eni sami hribčki in dolince…, gor in dol in ponovi vajo v obratno smer,« je zapisala Staša Lepej na Facebooku.
Prvi dan so prenočili v Moravskih Toplicah, naslednji dan pa nadaljevali proti Ljutomeru. Vmes so pozdravili Vladojeve starše, na Otoku ljubezni pa so bili dogovorjeni tudi s Ferijem Lainščkom, kjer so v živo poslušali ob Muri njegovo poezijo. Podaril jim je tudi še toplo, pravkar tiskano knjigo Šlagerji, ki prinaša obsežen izbor Lainščkovih uglasbenih pesniških besedil. Že zdavnaj so presegla število 300.

Na poti proti Ljutomeru so padli tudi v vinsko klet, česar je bil še posebno vesel vinogradnik Peter Špiler. Tudi pravi ptujski kurent jim je prekrižal pot, saj se je z veseljem odzval povabilu Lepejeve, s katero se poznata že z evropskih pešpoti.

Peti dan, ko so se iz Rogaške Slatine povzpeli na Svetino, jim je pomagal hoditi s svojo dobro voljo Marjan Vesenjak, ki se je zadnje štiri dni z ženo Darinko tudi zares priključil pohodu. Tokrat pa je skupino na svojem domu tudi prenočil.

Naslednji dan so prespali doma – Lepejeva z nekaterimi sopotniki v Zagorju, dva pohodnika pa v Hrastniku in Trbovljah.

Lahko bi rekli, da so si privoščili dan »počitka«, saj so naslednji dan nekoliko skrenili s poti. Peti dan je namreč vodja puta želela, da pohodniki doživijo cicko na Savi in si potem ogledajo še Radeče. Pridružili so se jim tudi drugi. Hodili so od Aškerčeve domačije v Rimskih Toplicah do Zidanega Mostu, kjer jih je čakala cicka. Pri tem pohodu so tisti, ki so tod okoli že hodili, pogrešali več ravnine. Domačini so razložili, da hodijo po »pravi«, planinski Aškerčevi poti, ki pa je ob vsakoletnem množičnem pohodu speljana bolj ravninsko.

Še enkrat so pohodniki prespali doma, potem pa jih je korak v treh dneh popeljal do Cerkniškega jezera po Bloški planoti in delno po Krpanovi poti. Naslednji dan, ko so se namenili do Prestranka, jih je precej namakalo, saj je deževalo  kot za stavo. Pa še razklali so se  na dvoje na poti proti Rakovem Škocijanu in se izgubili. »Obe skupini, izgubljeni v vesolju, smo se kmalu našli in se potem bolj držali skupaj,« je zapisala Lepejeva.

Pot iz  Prestranka  do Divače v naslednjem dnevu je vodila tudi po vodi, saj so makadamske poti ponekod bolj spominjale na potoke.

Trinajsti dan, ko so osvajali razdaljo med Divačo in Ospom, so nekje zagledali tablo z napisom: Piran – 41kilometrov in že so vonjali morje. Tudi nebo se je zjasnilo in privoščili so si pravi piknik, ki sta ga pripravila dva domačina, ki sta se priključila kot prijatelja in lokalna vodnika.

Pohodniki so prenočili na Ospu, do Izole pa so morali preko 374 metrov visokega in strmega hriba Tinjan. »Z vrha je krasen razgled na Trst in tamkajšnje morje, pogled na slovensko obalo pa še zastirajo griči. Po zeloooo strmi poti se spustimo do Dekanov. Ojoj, moja uboga kolena. Sledimo srčni poti, ki je razvejana po obali in ki nas pripelje do Dekanov. Od tu naprej smo na Parenzani,« je zapisala Lepejeva.

Pot iz Izole do Pirana je bila za mnoge najbolj privlačna, saj so hodili ob morju in opazovali prve kopalce. Eden od pohodnikov, Peter Špiler, načrtuje osvežitev v morju; noge je že namočil. Na Facebook pa je zapisal: »Še bo veselo in zanimivo. Pohod podarjamo RS za državni praznik!«

Staša Lepej pa o celotnem podvigu pravi, da je bilo veliko prijetnih srečanj, ko so jim domačini gostoljubno odpirali vrata, veliko smeha in vsakodnevnih zanimivosti. »Predvsem,« je še zapisala, »pa smo občudovali našo lepo Slovenijo, ki jo še vse premalo cenimo in poznamo.«

Fanči Moljk

Isti avtor