Sebastian Walcher je Avstrijec, ki tekoče govori slovensko. Na Dolu je s svojo pojavo požel vrsto simpatij. Mladenič z zavihanimi brki se je ustavil tudi na kakšni pijači v bližnjem bifeju, ki mu Dolani ljubkovalno rečejo Mu bar. In Sebastian pozna tudi to ime. Fantje so ga nekaj časa sumničavo gledali, kdo je. Padle so celo besede, da je nekakšen špijon, saj so ga videli tudi na kolesu ali pa peš, ko je dirjal po okoliških hribih. Ko so enkrat govorili o njem in mislili, da ne razume slovensko, ker so slišali, da je Avstrijec, jim je mirno povedal, da lahko kar njega vprašajo, če bi radi kaj vedeli. Seveda so bili fantje presenečeni, kako lepo je navezal kontakt v Slovenščini. Odtlej ni bil več špijon, ampak prijazen prevajalec, ki je stanoval v najvišjem nadstropju nad Mu barom. Pogovarjali smo se o prevajanju, Dolu in njegovem bivanju v Zasavju.
Kaj ste prevajali v dneh, ki ste jih preživeli na Dolu pri Hrastniku v Sovretovem kabinetu?
Trenutno se ukvarjam z obširnim projektom, ki zajema kriminalke založbe Goga izpod peres Tadeja Goloba in Mirta Komelja. Ta mesec sem prevajal delo Tadeja Goloba, zaključek romana Jezero in začetek naslednjega romana Leninov park.
Zakaj ta dva avtorja?
Mirta Komelja sem že prevajal in vem, kako vreden pisatelj je, Tadeja Goloba pa sem veliko bral in me je prepričal. Prav tako se mi zdi, da imajo nekatere slovenske kriminalke, še posebej ti dve, potencial biti zelo uspešne tudi zunaj Slovenije. Svojo bralno izkušnjo bi zato rad delil z nemškimi bralci.
Kakšno je okolje na Dolu za prevajalsko delo in bivanje?
Mislim, da sem zadel najboljši mesec za bivanje na Dolu, kajti letošnji junij je bil res čudovit, sončen in zelen. Lahko sem odlično delal, ko pa mi je delo zraslo čez glavo, tudi to se zgodi, pa sem šel ven in prezračil možgane. Odkril sem ogromno lepih mest tako na Dolu kot v okolici. Resnično sem užival.
Kaj vse ste prehodili in prekolesarili?
Marsikaj. Prehodil sem večji del sosednjih hribov, Kovk, Gore, Kopitnik, Babo, Ostri vrh, Kal in Klobuk. Prekolesaril pa sem velik del Slovenije med Rogaško Slatino na vzhodu, Novim mestom na jugu, Logatcem na zahodu in Celjem na severu.
Kako so vas sprejeli ljudje na Dolu?
Imel sem občutek, da so vsi, že preden sem prišel, vedeli zame. Počutil sem se zelo dobro in moram priznati, da je bila izkušnja res zanimiva. Za nekatere sem bil neka nova oseba, za katero se ne ve, kaj narediti, saj se kar naenkrat prikaže in hodi po gozdovih, teče, kolesari … Lahko si samo predstavljate, da se je marsikdo spraševal, kaj sploh delam. Načeloma sem imel občutek, še posebej ko sem hodil teč, da so občani tu zelo prijazni in odprti. Če sem se nekje izgubil, kar se je seveda tudi zgodilo, so mi takoj pomagali. Tega v Avstriji ne vidiš ravno pogosto. Če prideš na neko zemljišče in vprašaš, če ga lahko prečkaš, ti tega ne dovolijo. Tukaj pa niti ni bilo potrebno vprašati.
Fanči Moljk je povedala, da ste tako lepo opisali Dol, kot ga sama ni še nikoli. Očitno vam je malo zrasel pod kožo?
Ja, seveda. Ko živiš v nekem kraju, mestu ali vasi, čez čas izgubiš tisti čut za malenkosti, ki te očarajo. Če pa prideš od drugod in ničesar ne poznaš, pa vse bolj ceniš. Moram priznati, da takrat, ko sem videl razpis za prevajalsko rezidenco na Dolu, nisem imel pojma, kje je to. Za Hrastnik sem že nekje slišal, nisem pa bil prepričan, kje točno je. Prišel sem z neko distanco in imel možnost, da odkrijem vse te malenkosti. Včasih odkriješ tudi kaj, kar ti ni všeč, ampak na Dolu je bilo zelo enostavno odkriti predvsem lepe kotičke. Tudi danes, ko so prišli snemat iz avstrijske televizije, sem natančno vedel, kam jih bom peljal, da bodo lahko posneli lepe slike.
In kam ste jih peljali?
Tu nad cerkvijo, na en hribček, kjer je pogled na obe strani doline …
Javorje.
Javorje? Ja, na Javorje, kjer je čudovit pogled na cerkev in na vas. Na eni strani vidiš pečine, na drugi strani gozd, tam je tudi nek majhen vinograd, ovce … Res idila. To je prav tako kot ko nekdo pride v Gradec in se ne spomnim, kaj bi mu pokazal, kaj bi bilo posebno. Ko pa malo razmislim tudi tam odkrijem tiste majhne, čudovite stvari, ki me osrečujejo. Težave pa sem imel s tem, koliko, še posebej pločevink in plastike, se najde v naravi. Mislim, da je prav zaradi tega pomembno, da se prebivalci Hrastnika bolj zavedajo lepote svoje narave in se spomnijo, da odnesejo smeti, ki jih med sprehodom vzamejo sabo, nazaj v dolino, ali pa jih tudi poberejo, ko jih opazijo.
Kateri slovenski avtorji pa so vam najbolj pri srcu?
Nekateri sodobni avtorji, kot so Andrej Skubic, Tadej Golob in Mirt Komelj, ki jih berem z velikim veseljem. Sam zelo rad berem tudi otroške knjige, kot je denimo Svetlana Makarovič. To so klasiki. Ali pa Lila Prap, Maša Ogrizek. Tudi za poezijo sem nedolgo tega odkril, da se jo dejansko da brati, če si vzameš malo več časa. Prebral sem eno ali dve pesmi na dan, kar je čisto dovolj. Na primer pesmi Cvetke Lipuš ali pa besedila Tomaža Šalamuna. Je veliko dobrih avtorjev in vedno se nekaj najde. Poleg tega imajo Slovenci tudi zelo dobre kuharice, ki jih zelo rad berem, saj rad kuham.
In kaj slovenskega najraje skuhate?
Pražen krompir (smeh). Zame najbolj slovenska jed je krvavica, ki sem se jo naučil delati od moje babice, ki je živela v Rogatcu. To je bila tako posebna izkušnja. Večkrat sem delal krvavice in jih potem tudi skuhal. Ta jed mi je emocionalno res zelo blizu. Sicer pa so v Sloveniji, tudi kar se tiče kave in piva, Slovenci zelo uspešni. Zdi se mi, da se v vsaki panogi najde vsaj en vrhunski Slovenec. Trenutno so to Slovenci, ki vozijo na Tour de France. Ampak, če se vrnem na pivo. Neverjetno je, koliko je majhnih, butičnih pivovarn, ki delajo povsem drugačno pivo kot sta Laško ali Union. Ampak delajo res vrhunske izdelke. Neverjetno. To kaže na to, da ima Slovenija res veliko za ponuditi. Kar se tiče narave, pa tudi kulture in kulinarike.
Oktobra pridete nazaj še za 14 dni. Imate takrat kakšen poseben načrt?
Še vedno imam ta projekt, vsega skupaj 2500 strani, s katerim se bom ukvarjal še vsaj letos, verjetno pa tudi naslednje leto.
Če že prevajate Tadeja Goloba, ste se kdaj srečali z njim?
Ja, sem. Predvčerajšnjim sva šla na kolesarsko turo. Zaradi tega lahko rečem, da sem na vzhod kolesaril do Logatca. (nasmešek)
Marko Planinc
Foto: Marko Planinc
