Med počitnicami mi je pod roke prišla knjiga Vzgoja po dansko. Avtorici je navdihnila misel Dancev, da »srečni otroci odrastejo v srečne odrasle, ki vzgojijo srečne otroke… in tako iz roda v rod.«
Kaj pravzaprav Dance že štirideset let uvršča med najsrečnejše ljudi na svetu?
Pravzaprav je osnova za srečo njihov način vzgoje otrok. To je zapuščina, ki se prenaša in ponavlja iz roda v rod, otroci pa odraščajo v samozavestne, stabilne, srečne in trdožive odrasle.
Kaj pravzaprav lahko storimo že kar takoj?
Avtorici svetujeta uporabo učinkovitega orodja »šestih P-jev«, kar omogoča, da bomo mi in otroci srečnejši.
. . .
PROSTA IGRA otrokom pomaga razvijati najpomembnejše življenjske veščine. V prosti igri se mora otrok naučiti dogovarjati in sprejemati posledice svojih dejanj. Vrstniki in prostor igre otroku predstavljajo vedno nove izzive, kar ga utrdi in nauči premagovanja težav tudi v življenju.
Poleg tega se morajo otroci v prosti igri ves čas prilagajati nenehnim spremenljivkam, ki jih ne morejo načrtovati vnaprej in na ta način urijo samonadzor, pogajalske veščine, obvladovanje stresa idr. Vse našteto jim vliva zaupanje v lastne sposobnosti, kar je temelj za srečo.
. . .
PRISTNOST otrokom pomaga razviti močan notranji kompas, saj se naučijo zaupati svojim čustvom. Danski starši se veliko ukvarjajo z vrednotami, ki jih živijo. Otroke skozi vsakodnevne življenjske izkušnje učijo prepoznavati in sprejemati lastna čustva, ne glede na to, ali so dobra ali slaba.
Otrokom so zgled, kako ravnati v skladu s svojimi vrednotami. Tako se otroci naučijo ravnati tako, kot čutijo, da je prav. Prepoznavajo lastne meje in jih spoštujejo.
Danci pravijo: »Pri vzgoji moraš biti pristen in iskren. To je prvi korak, če želimo otrokom vliti pogum, da bodo zvesti sebi in drugim.«
. . .
PREOKVIRJANJE je učinkovit način za spreminjanje otrokovega in lastnega odnosa do življenja. Danci s pomočjo komunikacije z otrokom spreminjajo njegovo zaznavanje sveta. Dejstvo je, da se večina ljudi ne zaveda, da se za svoj pogled na svet nezavedno odločimo sami.
Zdi se nam, da je naš pogled na svet resnica. Da tako pač je. In ta okvir: ‘tako pač je,’ je tisto, kar mi zaznamo kot resnico.
Kaj če bi lahko resnico videli v novi luči? To ne pomeni, da Danci ne zaznavajo negativne resničnosti, pač pa raje dajo fokus na dobro v ljudeh, namesto na slabo; so t.i. ‘stvarni optimisti’. Starši, pomislite, kako bi vam takšno razmišljanje spremenilo odnose (in življenje)?
. . .
POGLOBLJENA EMPATIJA je osnovna in v osnovi človeška lastnost. Empatija je sposobnost prepoznavanja in vživljanja v čustva drugih. Je sposobnost čutiti, kar čutijo drugi.
To pomeni, da se postavimo v kožo druge osebe. V zadnjem času je v porasti narcisizem (občutek lastne večvrednosti; oseba ni sposobna stkati globljih odnosov; narcisu niso mar potrebe drugih ljudi).
Empatija se razvije v otroštvu, v odnosu z osebo, na katero smo navezani. Otrok se sprva nauči prisluhniti maminim čustvom in razpoloženjem, nato pa še čustvom in razpoloženjem drugih ljudi. Kar mama čuti, bo čutil tudi otrok in to zrcalil.
Zato imamo starši tako veliko odgovornost, saj smo primarni zgled za empatijo in jo moramo zato tudi sami izkazovati.
. . .
PROČ Z ULTIMATI je opomin, da nas bitke za premoč lahko privedejo do tega, da vzrojimo. Številni starši svoje otroke disciplinirajo z vpitjem in (tudi) telesnim kaznovanjem. Sami izgubimo živce, otrokom pa tega ne dovolimo.
»Pri priči ubogaj, sicer…« ali »Če ti bom morala še enkrat reči, ti bo žal.«
Ko takšne ultimate izgovorimo, smo najbrž izčrpali vse druge (nam znane) možnosti. Zato, da ponovno vzpostavimo nadzor, ta ultimat tudi izpolnimo, na običajno neprimeren način.
Ko se pomirimo, ugotovimo, da nam je žal. Da nismo dosegli dolgoročne spremembe pri otroku in da se ne on ne mi v taki koži ne počutimo dobro. Kot da smo se izneverili sebi in otroku.
»Najpomembneje se Dancem zdi, da ostanejo mirni in ne izgubijo nadzora nad seboj. Kako lahko pričakujemo, da se bo otrok obvladal, če se ne moremo sami? To bi bilo nepošteno.«
Pri njih izbruh jeze nadomestijo odločnost, prijaznost in spoštovanje različnosti.
. . .
POVEZANOST IN HYGGE sta načina za negovanje odnosov z najbližjimi. Ti so eden od najpomembnejših dejavnikov za srečo posameznika. Če se naučimo uživanja v domačnosti (hygge), lahko izboljšamo družinska srečanja in jih naredimo prijetnejša, na dolgi rok pa poglabljamo medsebojne odnose.
Srečna družina in močna podpora družbe omogočata razvoj srečnih otrok (in družbe).
[VIR: Alexander, J.J., Sandahl Dissing, I. (2017). Vzgoja po dansko. Ljubljana: Mladinska knjiga Založba.]
Barbara Vodeb
