Zagorski pesnik Vlado Garantini nam je tokrat poslal vsakdanjo zgodbo. »Spoštovani Savus, pošiljam vam žalostno zgodbo o starih ljudeh, njihovem samotarstvu. Takšnih in še veliko bolj žalostnih je nešteto pri nas in po svetu. Svet pa je tako naravnan, da z veliko hitrostjo drvi naprej in jih težko opazi, še težje pa takim ljudem priskoči na pomoč. Pa srečno, Savus!« je zapisal v spremnem besedilu.
Vsakdanja zgodba
/iz pisem bralcev/
Rad jih imam.
Dolgo sem jim
dajal vse:
glavo, roke, noge, srce.
Zdaj so odrasli.
Meni je čas posrebril lase,
roke tresoče, so nesposobne za delo,
v srcu aritmija,
drsajoče korake
mukoma vlačim za sabo,
glava počasna, pozabljiva.
Večinoma posedam doma:
cajtenge, knjige, revije, RTV,
radio cel dan špila.
Čvekarija, kava s sosedi.
Uživam zdravila.
Hrana beraška, je penzija mala.
Sam kuham, cmarim.
Ženo je rak pokončal že pred časom.
Moji me obiskujejo redko,
nimajo časa, odgovorne službe,
dela čez glavo.
Se korajžim, včasih pomaga.
Tole nakladanje vam pošiljam,
pa že vnaprej vem, spoštovani,
da tega ne boste objavili.
Vlado Garantini
Foto: arhiv Savus
