»Trenutno je tudi v Belgiji hladno zimsko vreme. Vendar pa v Bruslju tako redko zapade sneg, da so komunalne službe neprimerno opremljene in so zato v času sneženja vedno “izredne razmere na cesti”. Nazadnje je bilo tako prejšnji teden, ko so zaradi snežne nevihte že vnaprej ljudem svetovali, naj raje ostanejo doma in delajo od doma. Komunalne službe so v Sloveniji veliko bolj učinkovite in tudi ceste, pločniki in javni prostori so čistejši kot v Bruslju. Po drugi strani pa so belgijska podjetja zelo učinkovita na področju ločenega zbiranja in recikliranja odpadkov. Na primer, iz starih mobilnih telefonov in računalnikov ‘izcinijo’ cele plošče zlata in drugih dragih kovin. Ljudje so vedno bolj ekološko osveščeni in se vključujejo v razne akcije, kot na primer “Dom brez odpadkov”, “Evropa brez odpadkov” in podobno. Akcije za omejitev uporabe plastičnih vrečk, plastenk in drugih plastičnih izdelkov so vedno bolj prisotne glede na visoke stroške proizvodnje teh izdelkov in glede na katastrofalne posledice za okolje. Sicer pa je obetavna tudi pobuda Evropske unije za krožno gospodarstvo, ki zajema celoten cikel izdelkov od proizvodnje in potrošnje do ravnanja z odpadki in trga za sekundarne surovine. Za to so zagotovljena tudi finančna sredstva iz evropskih skladov.«
Dr. Urška Grahek, Evropska komisija v Bruslju, Belgija
»V Novi Zelandiji je trenutno poletje. Dnevne temperature v Aucklandu se gibljejo okrog zmernih 25 stopinj, sončni žarki pa so močnejši. V izogib sončnim opeklinam tako uporabljamo zaščitne faktorje od 30 do 70. Prav tako ni ravno videti kopalcev, ki bi se sončili ter ure in ure nastavljali soncu.
Zadnji »sneg« so v Aucklandu uradno zabeležili pozimi leta 2011. Po slovenskih merilih bi dejali, da je takrat padlo kakšne pol centimetra »babje jeze«. Sneg pozimi pobeli vrhove osrednjega dela Severnega otoka, kjer je nekaj znanih smučišč. Občasno povzroči tudi težave na določenih cestnih odsekih in prelazih. Več snega so deležni prebivalci Južnega otoka, kjer je Queenstown s svojimi smučišči in alpskim podnebjem eno največjih turističnih središč Nove Zelandije. Odsotnost zmrzali in soljenja cest v Aucklandu se verjetno odraža v daljši življenjski dobi vozil, saj 10 in več let stari avtomobili niso nobena posebnost. Naš družinski avto je letnik 2004 in brez vsake rje.
Auckland velja za čisto mesto. Nekaj k temu zagotovo prispevajo prebivalci, veliko pa tudi stalni vetrovi in obilica padavin, ki pomagajo čistilcem. Na splošno Nova Zelandija velja za čisto in ekološko osveščeno deželo. Pri tem pa domačini zamižijo na eno oko nad stranskimi produkti intenzivne živinoreje in kmetijstva, ki se predvsem v obliki fekalij in pesticidov pojavljajo v vodotokih. Mlečna in mesno predelovalna industrija sta pomembni gospodarski panogi in kot povsod po svetu se ekologija ponekod umakne interesom kapitala.«
Jože Ranzinger, TransNet NZ Ltd, Auckland, Nova Zelandija
»Indija je ogromna in tako ne obstaja splošna klima za celotno državo. V večjem delu je podnebje sicer monsunsko, z izrazito vročimi deli leta, ko temperatura doseže tudi 50 stopinj Celzija, in z dvema izrazitima deževnima dobama. Severni del Indije ima na drugi strani izrazito gorsko podnebje. Prebivalstvo je naseljeno tudi na 3500 m nadmorske višine in v zimskem času so te vasice odrezane od preostalega sveta. Delhi ima zmerno monsunsko podnebje, a so zime lahko precej hladne. Temperatura pade tudi do 5 ali 0 stopinj, vendar pa je sneg izredno redek pojav. Pomembno je omeniti, da večina gospodinjstev svojih domov ne ogreva. Zime so kratke, pričnejo se v začetku decembra, v začetku februarja pa se temperatura že lahko dvigne na 40 stopinj. Ravno zato večino ljudi obožuje zimo, ampak sama nisem med njimi.
Večina tujcev si Indijo predstavlja predvsem po velikanskih količinah smeti na vsakem koraku. To nekako res drži, je pa v ozadju ogromno razlogov, zakaj do tega pride. V Indiji ne obstajajo komunalne storitve, kakršne poznamo pri nas. Obstajajo komunalne storitve za ceste in javne površine, ne pa za privatna gospodinjstva. Kastni sistem še vedno določa prebivalstvo, ki pobira smeti. Deluje kot neorganiziran sektor in malce spominja na mafijo. Žal boste v zgodnjih jutranjih urah videvali otroke, ki bodo pobirali plastične plastenke, za katere tudi prejmejo največ denarja. Posamezniki, ki služijo denar z preprodajo reciklažnega materiala, pobirajo smeti na domu. Zame je področje smeti resnično žalostna zgodba, ki pa je v svoji osnovi precej kompleksna. Vsekakor menim, da bi država morala igrati pri vsem tem pomembnejšo vlogo. Ozaveščenost prebivalstva je vse višje, čeprav bo še vedno ogromno ljudi vrglo smeti na tla. Predvsem mladi in otroci se problema zavedajo, šole pa pri tem igrajo ključno vlogo. Kljub temu pa je še vedno precejšen odstotek ljudi, ki niso nikoli hodili v šole, in še več je tistih, ki se iz dneva v dan borijo za preživetje. Verjetno nam je jasno, da zanje ekološka ozaveščenost ni prioriteta. V Indiji je zelo malo smetnjakov, odstranili so jih zaradi bombnega napada v Mumbaju leta 2008. Prenaseljenost ljudi v mestih pa problem še dodatno zaostruje. Večina starejših Indijcev pripoveduje, da Indija ni poznala problemov z odpadki do 80. in 90. let prejšnjega stoletja, saj plastike v državi praktično ni bilo. S prihodom »Zahodnjaštva« se je izoblikoval tudi ta problem. Indijci so vedno znali živeti z naravo in očitno se je to v zadnjih desetletjih izgubilo. Upam in verjamem, da se bomo vrnili nazaj k okolju in ljudem prijaznejšemu načinu življenja.
Ne glede na naše predstave in prvi vtis pa vse ni tako enostransko. V širšem pogledu Indija na prebivalca pridela izrazito malo smeti, od tega pa je kar 70 odstotkov bioloških odpadkov. Morda nekaj pove trditev da najbogatejši Indijec onesnažuje manj kot najrevnejši Američan. Sama sem v Indiji začela živeti pravzaprav veliko bolj trajnostno naravnano. Porabimo neverjetno manj vode, le to tudi recikliramo; oblačila večinoma peremo na roke, prehranjujemo se z lokalno, vegetarijansko in sezonsko hrano, ne uporabljamo toaletnega papirja in uporabljamo ogromno domačih receptov za kozmetiko in zdravila.«
Katja Polc, študentka managementa trajnostnega razvoja, New Delhi, Indija
»Tako kot Slovenija ima tudi Japonska štiri letne čase. Tudi na Japonskem zapade sneg. Vendar ne povsod. Zanimive zimske radosti so na otoku Hokkaido. V nekaterih mestih, kot je na primer Sapporo, imajo tradicionalni festival zime, kjer vsako leto oblikujejo raznolike ledene in snežene kipe. Vse od svetovnih arhitekturnih znamenitosti pa do popularnih anime junakov. Odkar sem na Japonskem, še nisem doživela večjih količin snega. Vendar sem prepričana, da komunalne službe redno in dobro poskrbijo za čiščenje cest in pločnikov. Izredno impresivni sta tukaj pomlad in jesen. Narava se obarva s čudovitimi, skoraj neresničnimi barvami.
Ena izmed prvih stvari, ki sem jih opazila, ko sem prvič obiskala Japonsko, je bila čistoča, ki meji že na sterilnost. Potem prva vožnja z vlakom. Vlak sicer star, vendar neverjetno lepo in dobro ohranjen in seveda čist. Nič popisan, nič namenoma popraskan ali spraskan. Kondukter z belimi rokavicami. Železniške postaje neverjetno čiste. Nič popisane, brez grafitov, nič smeti. Seveda tudi po mestu ni nič drugače. Vse je skrbno negovano in brez smeti. Kar me moti in še vedno ne razumem, je pa to, da ni nikjer košev za smeti. Ter presenetljivo, da kljub temu, nikjer po tleh ne vidiš odpadkov. Tako, da smeti nosimo v vrečkah po torbicah ter nahrbtnikih in jih odvržemo v koš za smeti v kakšni od “combini” trgovin ali pa doma. Odpadke Japonci tudi skrbno ločujejo. Ponekod dobiš celo po več strani dolga navodila, kako jih ločevati. Skratka red, urejenost in čistoča tukaj na Japonskem niso zgolj besede temveč dejanska resničnost.«
Maša Jazbec, doktorska študentka programa Empowerment Informatics v Tsukubi, Japonska
»V Angliji so ponavadi zime precej mile. Le redkokdaj beležimo temperature blizu ničle. Letošnja zima je izjemna, saj je prejšnji petek celo pol urice snežilo. Ta teden pa so temperature v minusu. Ponavadi se promet ob minusu ohromi, saj Angleži niso vajeni nizkih temperatur in seveda niso ustrezno opremljeni za temperature pod lediščem. Ko sneži, so ceste praktično neprevozne. Tudi letalski promet ohromi.
Komunalne službe so primerljive slovenskim. Ceste in pločniki so čisti. Še vedno pa se vidi pomanjkanje smetnjakov ob glavnih avtobusnih postajah in postajah podzemne železnice, saj so jih ogromno odstranili zaradi IRE, ki je v smetnjake nameščala bombe. Kjer ni smetnjakov na postajališčih, lahko prazne embalaže kave ali pločevinke pogosto vidimo odložene na kakšni priročni polici.
Ekološko ozaveščenost ljudi je težko posploševati, saj so ljudje prišli iz vseh vetrov. Eni so malo bolj, drugi malo manj ozaveščeni.«
Brigita Jurišić, University of East London, Združeno kraljestvo
