To je bil dan, ki so ga vsi z nestrpnostjo in radostjo pričakovali. Rojstvo male Polone je izvabilo nasmeh pa tudi marsikatero solzo na obraz celotne družine. Ponosna mama in oče sta svoji dojenčici posvečala precej časa in pozornosti. Zato se je tudi ona počutila varno in ljubljeno, zadovoljene pa je imela vse potrebe.

Tako je bilo do takrat, ko je morala Polonca v bolnišnico zaradi zapletov pri prehladu. Iztrgana iz toplega materinega naročja, ni razumela, kaj se dogaja. Je njeni starši ne marajo več? Zakaj jo je mama zapustila? Občutila je smrtni strah, tesnobo in nemir. Krčeviti jok, ki je kazal njeno stanje, ni pojenjal, dokler ni izmučena zaspala.

Po nekaj dneh mučnega stanja, se ji je zdravstveno stanje kljub vsemu izboljšalo in lahko se je vrnila domov. A na žalost se ji je kmalu zatem zgodila še ena, zanjo neprijetna in neljuba stvar. Mama se je morala vrniti po porodniškem dopustu v službo, njo pa so odpeljali v jasli. Mala Polona je to zopet začutila kot grožnjo svoji varnosti in sprejetosti. Vsak dan znova, ko je zapustila dom in starše, je čutila isto neznosno bolečino zapuščenosti, ki si je ni zmogla in niti ni znala razložiti. Da je zdržala ta pritisk, je zakrčila mišice trupa. S tem je dosegla, da teh neprijetnosti ni več tako intenzivno čutila.

Počasi se je navadila na jasli, vrtec, odsotnost staršev,… in zrastla v dekle, mladenko, odraslo žensko. V vseh teh obdobjih ji je šlo, lahko bi rekli, kar dobro, a vseeno je sama čutila, da nekaj ni v redu. Ljudem ni mogla zaupati, imela je občutek, da jo vedno na nek način izdajo in da jo bližnji zapustijo, ko jih najbolj potrebuje. V njej se je vedno znova aktiviral vzorec, ki ga je dobila v zgodnjem otroštvu, ko je morala sama v bolnišnico in potem v jasli. Pretirano je iskala potrditev ljubezni v drugih ter neprimerno ocenjevala starše in kasneje partnerje, kako ji vedno nudijo premalo.

Marte, Ljubice, Janezi, Igorji,…vsi smo podobno kot Polona v ranljivem obdobju otroštva, ko smo bili popolnoma odvisni od drugih in naši možgani še niso bili sposobni realno oceniti situacije, doživeli takšne in drugačne dogodke, ki so se nam v tistem času zdeli prava »smrtna obsodba«. V resnici so bile to le običajne življenjske situacije. Da ne omenim vseh tistih, ki so v otroštvu dejansko doživljali hude trenutke in so jih starši fizično, psihično ali čustveno zlorabljali.

In to nas je na nek način definiralo. Razvili smo vzorce, po katerih smo skonstruirali svoje življenje, po katerih še vedno delujemo in si pogosto škodujemo.

V življenju pa lahko nastopi čas, ko kot odrasla oseba spoznamo, da tako ne gre več naprej, da moramo nekaj spremeniti, da moramo iz življenja sprostiti te omejujoče vzorce. Sprostiti moramo kronično zakrčene mišice v telesu, saj zdaj ni več potrebe, da bi se še naprej borili proti občutkom, ki nimajo več realne osnove. Mala Polonca je podzavestno blokirala mišice in zadrževala dih. Tako je bila zanjo situacija manj grozna, saj signali iz telesa niso dosegli možganov – uma. Odrasla Polona sedaj ve, da je mama ni imela nič manj rada, ker je pač morala v bolnišnico in vrtec, zato je napočil čas, da sprosti podzavestno zakrčenost trupa in podzavestne vzorce delovanja, saj je ne ščitijo več pred ničemer, ampak povzročajo, da se v določeni vrsti odnosa vedno napačno odzove, oziroma da je zaradi stalne zakrčenosti mišic trupa postala toga, neokretna in pričele so se ji pojavljati fizične bolečine.

AEQ metoda®

Z AEQ metodo®, oziroma s počasnim, zavestnim in občutenim izvajanjem AEQ ® vaj lahko postopoma sprostimo trajno in neprimerno zakrčene mišice. Realna potreba po takšni zakrčenosti ne obstaja več, toda možgani so se jo naučili vzdrževati. Ob izvajanju vaj se lahko pojavijo spomini, uvidi, občutki, ki smo jih doživljali kot otroci in so bili za nas travmatični.  Kot odrasle in odgovorne osebe, ki imamo moč vplivati na svoje življenje, drugače dojamemo te travme in lahko opustimo neprimerne vzorce delovanja, oziroma jih spremenimo. Tako stresne izkušnje iz zgodnjega otroštva vse manj vplivajo na naše življenje v odrasli dobi.

Jasmina Rome Rodić, učiteljica AEQ metode® 3. stopnje


Sem Jasmina Rome Rodić, učiteljica AEQ metode® 3. stopnje in učiteljica AEQ dihanja® 1. stopnje.

Po formalni izobrazbi sem dipl. ing. kemije, sem pa kmalu po študiju oziroma rojstvu otrok pričela z raziskovanjem življenja in človeške zavesti. Zanimalo me je, zakaj se ljudem dogajajo različne stvari. Verjetno najbolj zato, ker sem rodila otroka z Downovim sindromom. V želji pomagati sinu, da bi se mu težave, povezane s sindromom, čim manj izrazile, sem pričela z neformalnim izobraževanjem. Tako sem osvojila metodo bioterapije po Domančiću, nadaljevala z izobraževanjem o karmični diagnostiki pri M. Ogorevcu ter zaključila študij jyotisha (S. R. Nassif) in zvočne terapije Ohmpunctuur (P. Gouwe).

Leta 2015 sem se prvič srečala z Alešem Ernstom, tvorcem AEQ metode®. Razlog so bile hude bolečine v vratnem delu hrbtenice, glavoboli, vrtoglavica …, ki jih z vsem dotedanjim znanjem nisem mogla odpraviti. In tako se je pričelo moje potovanje z AEQ-jem. Najprej kot stranka na Aleševih terapijah in udeleženka na delavnicah, kasneje pa kot učenka v šolanju za AEQ učitelja. Metoda se je in se še vedno vse bolj prepleta z mojim vsakdanjim življenjem. Dejansko lahko njeno filozofijo in principe najdeš na kateremkoli področju – od fizičnega zdravja, počutja, odnosov doma in širše. Dala mi je odgovore na marsikatero vprašanje, saj sem z njeno pomočjo odpravila kronične bolečine. Svoje življenje lahko postopoma urejam, izboljšujem in vodim k željenemu cilju – biti srečna in svobodna.

Kot učiteljica AEQ metode® 3. stopnje, vam lahko s svojim znanjem ter s pomočjo doživete lastne izkušnje in sprememb pomagam na vaši življenjski poti preobrazbe. Več informacij na:

https://aeq4you.eu/

040 214 633

info@aeq4you.eu