Maj je mesec ljubezni in poezije. Zagorski pesnik Vlado Garantini je v njem tudi rojen, saj letos 25. maja mineva okroglih 80 let, odkar mu je zibelka stekla v slikovitih Selcah nad sotesko reke Save, na obronkih starodavne Tirne.
Odraščal je v težkih časih. Že kot majhen otrok je bil z babico in dedkom izseljen v delovno taborišče v Nemčijo. Po vrnitvi jih je pričakala izropana domačija. Kmečko delo je bilo takrat in v času njegovega odraščanja še večinoma ročno. Svojega očeta in mater je dokončno spoznal šele pri enajstih letih. Omenjene preizkušnje so v njem vzbudile občutke, iz katerih je zraslo veliko pretanjenih pesniških stvaritev, cepljenih z ljubeznijo do kmečkega sveta in malih ljudi, ki so veliko prispevali h gradnji narodovega duhovnega in materialnega bogastva.
Kot bister deček je v Litiji obiskoval nižjo gimnazijo. Tja se je vozil z vlakom s Save, potem ko je prej prehodil reber. Težji del poti je bilo vračanje domov po strmi stezi, zlasti v zimskih dneh, ko je bila po zaključku popoldanskega pouka že trda tema, ki jo je spremljalo naporno gazenje po globokem snegu. Sledila so leta na ljubljanskem učiteljišču, po odsluženem vojaškem roku pa se je začela poklicna doba, ko je kot učitelj služboval v več zasavskih krajih.
Vseskozi je pesniško ustvarjal in do danes izdal sedem samostojnih pesniških zbirk, medtem ko je pri treh sodeloval kot soavtor. Svojo peto samostojno knjigo pesmi z naslovom Romanja v neznano je predstavil v počastitev svojega 70. jubileja. Takrat je dejal, da si ni nikoli mislil, da bo kdaj dočakal to starost. Zdaj je za njim še eno plodno desetletje, v katerem je poleg omenjenega naslova izdal še zbirke Šlemunga (v soavtorstvu), Frpruh in Amfore. Pri zadnjih dveh je za likovno podobo poskrbel Jože Ovnik, Šlemungo pa je slikovno opremil Milan Razboršek.
V 70-ih letih prejšnjega stoletja je bil član zagorske pesniške skupine Dediči, tako da je prispeval pesmi v njihov soavtorski projekt Razvejeno deblo. Letnico 1993 nosi njegov prvi samostojni projekt Zlagani raj, tri leta kasneje so izšle Jedkanice, v letu 2005 Tihožitja in pejsaži, nato je kot soavtor, ilustrator in mentor pustil dragocen pečat pri nastanku pesniške zbirke Z. poetov z naslovom Ogovarjanje tišine (2007). Leta 2009 je ljubitelje svoje poezije razveselil z delom Dnevi. Številne njegove pesmi so bile (in bodo še) objavljene v časopisih in revijah ter na radiu in televiziji.
Garantini je ustvarjal v lokalnem okolju, zato ni postal del “ljubljanskega kroga”, čeprav je del njegovega opusa primerljiv s pesniki njegove generacije, ki so znani vseslovenski javnosti. Kakorkoli že, njegova poezija je objavljena. Morda pride čas, ko bo kdo od komparativistov pokazal pravo vrednost njegovih pesniških snovanj.
Avtorja je močno zaznamovala rudarska mentaliteta okolja, v katerem živi. To se odraža v vključevanju knapovskih izrazov v pesmi, nekatere med njimi so v celoti napisane v knapovščini. Spomenik tej tradiciji je postavil z zbirkama Šlemunga in Frpruh, ki sta izšli leta 2015. V prvi so na ogrlici verzov nanizane tudi pesmi Nandeta Razborška in Vlada Poredoša.
Marsikdo pozna mit, da pesniki niso dobri recitatorji. Za Garantinija to ne velja, saj zna doživeto in retorično dovršeno predstaviti svoje pesmi. Literarne večere navdušeno začini z igranjem na orglice, v roke pa rad vzame tudi čopič in kmalu nastane všečna slika. Njegova ljubezen do podeželja in narave se kaže v veselju do obdelovanja zemlje in pohodništva.
Sprehod skozi njegove pesniške bisere razkrije, da je vedno v stiku z realnostjo, večkrat hudomušen, nagajiv, tudi piker, z občutkom za nianse in pravo mero, družbeno odgovornost, pričevalec starožitnih vrednot. Kako se doživlja sam? V Ogovarjanju tišine je med drugim o sebi zapisal: »Po rojstvu kmet, po srcu pesnik, malar, zaprisežen knjigožer, sicer siromak. Poezija – princeska utopije.«
Čestitkam in dobrim željam ob visokem jubileju, ki jih prejema v teh dneh, se pridružujejo tudi člani in simpatizerji pesniške skupine Z. poeti. Želijo mu še veliko navdihov pesniške muze in potrpežljivih mentorskih nasvetov.
Strast do pesniškega ustvarjanja, ki je težaško delo, zgoščeno opiše v enem od svojih poetičnih sladkorčkov:
»Ko te pesem obišče,
si ves razrvan,
vodiš jo
na vročične sprehode,
neznano kam.
Lebdiš med nebom
in zemljo,
nadletavaš se z demoni.
Dokler ji
najbolj finih cunjic
ne nadeneš,
nisi za nobeno rabo,
skoraj bolan,
in morasto spiš.«
Čestitkam in dobrim željam ob visokem jubileju, ki jih prejema v teh dneh, se pridružujejo tudi člani in simpatizerji pesniške skupine Z. poeti. Želijo mu še veliko navdihov pesniške muze in potrpežljivih mentorskih nasvetov.
Boštjan Grošelj
Foto: Boštjan Grošelj
