Na današnji dan se je leta 1903 v Zagorju ob Savi rodila Vida Taufer, ki se jo Slovenci spominjamo predvsem po njenih izrazito intimnih pesmi in metaforami hrepenenja. Spada med najpomembnejše predstavnice slovenske lirike.

Zagorjanka Vida Taufer (1903 – 1966) je izdala štiri pesniške zbirke: Veje v vetru (1938), Križev pot (1941), Izbrani listi (1950) in Svetli sadovi (1961). Skupaj z Lily Novy, s katero je v Ljubljani živela nekaj časa po drugi svetovni vojni, je napisala igrico za otroke Mojca in živali (1950).

Vida Taufer je precej spregledana pesnica iz Zasavja. Posebej sodobni literarni kritiki in zgodovinarji nanjo in njeno liriko znajo enostavno pozabiti. Kot pesnico Tauferjevo odlikuje iskrena, pristno občutena in uglašena lirika, iz katere je čutiti usodo in miselnost prenekatere slovenske ženske, rojene v prvi polovici dvajsetega stoletja.

Rodila se je v Toplicah v Zagorju ob Savi, kjer so ji leta 2003 ob stoletnici rojstva postavili spominsko obeležje. Končala je učiteljišče v Mariboru (1923), potem pa je nekaj časa delala kot učiteljica v Zagorju (1923 – 1928), Rimskih Toplicah in v Stični (1928 – 1944). Leta 1944 je hišo, kjer je stanovala, raznesla bomba, Vida je po sreči preživela. Brez vsega se je preselila k sestri v Ljubljano, dokler je ni v svojo hišo sprejela pesnica Lily Novy. Po vojni se je zaposlila na ministrstvu za prosveto.

Prve pesmi je napisala že pri dvanajstih letih. Kot srednješolka jih je objavila pod psevdonimom Vida Maja v srednješolskem glasilu Preporod, Za pesniški razvoj je bilo pomembno druženje z literarnimi somišljeniki Srečka Kosovela, ki so se zbirali okoli revije Lepa Vida. Iz tega obdobja je zapustila socialnih pesmi in pesmi uporništva. Njeni ustvarjalnost je bila najbolj bogata v tridesetih letih. Pesmi je objavljala v številnih revijah in izdala pesniško zbirko Veje v vrtu.

Njen pesniški izraz je velikokrat neposreden, topel in poglobljen. Pesnica izpoveduje doživetje ljubezni, narave in smrti; njene pesmi so izraz melanholičnega temperamenta, nekake zadržanosti, odpovedi in strahu pred življenjem, razočaranja in bolečine. Njena lirika je izrazito intimna, skrbno izdelana, strogo umerjena in ubrana v otožno melodijo.

Vida Taufer je umrla v Ljubljani 18. oktobra 1966.

Savus

Viri in literatura:

Slovenska biografija, Marja Borštnik

E-Stična.si, Boštjan Božič

 

Vida Taufer

Žena

Jaz sem le trta,

a ti si drevo,

kako bi te vsega ovila!

Jaz sem le zemlja,

a ti si nebo,

kako bi brez tebe molila?

 

Sence boleče ječijo z menoj,

na tebi se sonce leskeče.

Zvezde velike zvenijo s teboj,

na meni še cvetje trepeče.

Jaz sem le trta,

a ti si drevo,

kako bi te vsega ovila!

 

Jaz sem le zemlja,

a ti si nebo,

kako bi brez tebe molila?