V hrastniškem lokalu Čikago Toni po enem šestem, sedmem špricerju izpove svojo bolečino prijatelju Željkotu: »Ti si sploh ne moreš mislit, kako srečen sem bil z Ančko.« »Katero Ančko?« »Saj veš, tisto fajno, o kateri sem ti govoril zadnjič, ko sva se zapila.« »Ja, in?« »Ma nič, pol se je pa nardil tist, kar sem se bal …« »Kaj?« »Spakirala je kufre, šla od svojga dejca in se naslikala na mojih vratih.«