»Pišejo mi punce. Še zadnja preverjanja (ne)popolnosti potrebne in obvezne opreme. Ne vem, pomislila sem že na to, da so sumničave. Mogoče bi znala res kaj pozabiti in ne bi smela v jamo. Pih, le od kod jim take misli? Od veselega pričakovanja ja pokam po šivih! 😛
Berem dalje in se jim za dvom v mislih že vnaprej opravičujem. Vidim, da so čisto res samo prijazne. No, tudi malce nabrite, uresničujemo celo ideje, kako bi najlažje podkupile Permandeljca. Ni problema, vsak ima svojo ceno, gotovo jo ima tudi ta jamski škrat. Ampak zakaj pa bi ga sploh bilo treba? A ni on tisti fejst fant?

Od vsega pametnega in učinkovitega ne smemo vzeti s seboj prav ničesar. Torej, sama mu bom dala samo to. Nič. Pika. Lahko pa da on meni. Namig do zasilnega, torej predčasnega izhoda, na primer. Ali pa vsaj pokaže bližnjico do ven. Bi bila vesela. Zelo.«

To med drugim piše Barbara Hanžič Visinski o pripravah na Zimski jamatlon na www.jamatlon.si.

ZT