sobota, 15 februarja, 2025

Iz te kategorije

Ves Chicago za Petra Velikega

Prav noben lokal v zgodovini obstoja lokalov ni bil poznan po tišini, še posebej pa to velja za hrastniški Chicago bar na današnji, zgodovinski sredin večer. Velika množica Zasavčanov se je namreč zbrala na tej uradni navijaški točki Pivovarne Laško, da bi stiskali pesti za lokalnega olimpijca Petra Kauzerja, ki je ob približno pol devetih začel z vožnjo v finalu slaloma v kajaku.
»Navijamo za Perota, za nas je najboljši,« je povedala Jasmina Halilović, ki je s Kauzerjem osem let skupaj drgnila šolske klopi.

Navijaška točka se je za obiskovalce odprla že ob 19.45, resnično pa je zaživela približno pol ure kasneje, ko se je Peter Kauzer v svojem kajaku spustil po brzicah. Naslednjo minuto se je po terasi bara razlegalo divje navijanje. Ko je v sredinskem času Kauzer trdno vzpostavil svojo prednost, je hrastniška publika ponorela. »Pero! Pero! Pero!« so vzklikali in mahali z zastavicami. Pero pa, kot bi jih lahko v duhu tudi resnično slišal, je skozi vratca še naprej švigal, ne da bi se jih dotaknil in tako iz navijačev izvabljal še več vzklikov navdušenja.

Na finalni preizkušnji je Kauzerja tako v duhu kot na velikih in malih platnih spremljalo mnogo navijačev. Med njimi je bila tudi njegova mama Anita, ki je veselje in ponos ob sinovem uspehu navdušeno delila z drugimi. »Kolajno si je zaslužil, pa ni važno, kakšno,« je povedala po nastopu. »Kakršnakoli že bo, zame bo zlata, kajti na sina sem izredno ponosna.« Najzvestejši navijač in trener, njegov oče Peter Kauzer starejši, mu ob strani stoji v Riu, prav tako žena Janja.

Kaj veliko časa za pogovore med navijači ni bilo, saj so vsi napeto spremljali televizijski sprejemnik, kjer se je Kauzer po svojih najboljših močeh boril z brzicami. Ko je po še zadnjih vratcih končno priveslal v cilj, je med gledalci izbruhnilo nepopisno veselje, saj je bilo že takrat skoraj gotovo, da je medalja njegova. Ob kasnejši razglasitvi, da se hrastniški favorit vrača domov s srebrom v žepu, je prostor domala eksplodiral ob srečnih poskokih v zrak in ob vzklikih, ki so bili gotovo slišni daleč naokoli.

Bilo je, kot bi se samo nebo skupaj z navijači veselilo Kauzerjevega uspeha. Že med njegovo vožnjo je namreč točilo solze sreče, ko je bila medalja zagotovljena, pa se je odprlo in z manjšim nalivom pozdravilo zbrane, a ti se niso dali. Odprli so dežnike, na glave nadeli kapuce in še naprej rajali ob uspehu Hrastničana, ki mu je v tretje končno uspelo doseči življenjski cilj – iz olimpijskih iger domov prinesti medaljo.

»Zaslužil si je, si mogoče ni?« je zatrdil Bogomir Felicijan. »Že od malih nog se je boril za to.«

Svojega favorita je, tako kot še ob vsakih olimpijskih igrah doslej, prišel podpret tudi Perkmandeljc. »Ko sem bil v Londonu na olimpijski tekmi v popolni Perkmandeljčevi opravi,« je povedal, »ni dobil ničesar. Letos, ko imam samo klobuk, je dobil srebrno medaljo. Čez štiri leta bom navijal kar nag. Tako bo zagotovo dobil zlato,« se je pošalil.

Kmalu je postala jasno, da bo Pivovarna Laško držala obljubo, ki jo je dala ob začetku dogodka – da vsakemu plača »rundo«, če bo Kauzer osvojil medaljo. Natakarice so gostom delile brezplačno pivo, ki jim ga je s svojim uspehom privozil prav Peter. »Peter Veliki,« kot ga je vzneseno poimenoval komentator, »ni več Peter na kavču, temveč Peter na velikem srebrnem fotelju.«

Peter se v svoj domači fotelj vrača, ne kot zmagovalec na olimpijskih igrah, temveč kot zmagovalec v srcih mnogih, ki so ga podpirali danes in ga bodo podpirali, dokler bo pripravljen sesti v kajak in poprijeti za veslo. To so jasno pokazali njihovi vzkliki navdušenja, ki odmevajo in bodo v nebo odmevali še pozno v noč.

Martina Drobne

Isti avtor