Drugi dan januarja 2024 je Vera Vozelj praznovala svoj stoti rojstni dan. Na svet je privekala v trboveljski bolnišnici. Njena mama je doma gospodinjila, oče je bil nižji uradnik.
Bila je druga hči v družini, ki se ji je skoraj tri leta kasneje pridružil brat. Kadar je beseda tekla o njej, so jo vedno predstavljali kot mlajšo sestro. Med drugo svetovno vojno je morala na obvezno delo v Zagorje.
Po vojni se je zaposlila v podružnici Slovenskega poročevalca, predhodnika dnevnika Delo, kot referentka, kjer je delala do upokojitve. V tistih časih je morala tudi dežurati ob nedeljah, da so lahko oddali pravočasno osmrtnice po telefonu za ponedeljkovo izdajo časopisa. Poleg tega so skrbeli, da so njihovi kioski in trafike Tobaka imeli pravočasno tudi druge časopise, ki so izhajali v republikah nekdanje Jugoslavije. V podružnici so bile zaposlene šefinja in dve referentki, časopis so raznašali raznašalci, povečini ženske. Vera je poznala vse terene in naročnike časopisa. Zato še danes večkrat pove, da so morali vsi trdo delati, saj je moral biti časopis dostavljen v zgodnjih jutranjih urah.
Doma je pomagala mami v stanovanju in na vrtu. Po številnih selitvah se je družina preselila v Ročakovo hišo pri rudarski koloniji Njiva. Na njihovem cvetličnem vrtu je raslo veliko vrtnic, nekatere so vzgojili doma. Pomladi so cveteli številni tulipani in narcise, ki so se jim pridružile tudi druge spomladanske rože. Imeli so velik zelenjavni vrt, saj so bili praktično samooskrbni. Del parcele ob potoku je bil travnik z več drevesi. Še danes pogreša češnje, ki so vsako leto obilno obrodile in se jih še večkrat spominjajo tudi tisti, ki so splezali nanje in pogledovali proti hiši, če jih kdo od domačih opazuje pri njihovem »rabutanju«.
Pri hiši se je veliko šivalo, pletlo. Vera je naredila številne prtičke z vezenim vzorcem, pa tudi pletilke je vzela v roke in si spletla jopo ali brezrokavnik.
Leta 1978 se je z bratovo družino preselila v novo hišo v Gabrskem. Selitev je pomenila novo okolje, a običajno delo doma se je nadaljevalo. Tu je sadila številne cvetlice, pomagala v zelenjavnem in sadnem vrtu. Ko je nečakinja rodila sina, se je veliko ukvarjala z njim in mu izpolnila številne želje. Hodila sta se sankat na bližnjo strmino, celo z rolko se je peljala, ko si je to želel. Rada ga ima še danes in vesela je vsakega njegovega obiska. Odkar je postal očka, je njegova mala princeska postala tudi njena ljubljenka.
Večkrat pove, kako ji je všeč, da stanuje v mirnem okolju, da sta skupaj s svakinjo, da njena nečakinja skrbi za njiju …
Leta prinesejo veliko nevšečnosti, a zanjo to povsem ne velja, saj še vedno skrbi zase, kolikor zmore. Na žalost velja večkrat, da glava hoče, a telo ne zmore. Dan ji zapolnijo revije in televizija. Že od prve številke je naročnica revije Jana, rada gleda televizijo, predvsem kviz Vem, oddaje o živalih, vrtu, …
Vesela je obiskov sosede, ki večkrat pride pogledati dami, kako se držita. Zelo pa se razvesil tudi socialnih oskrbovalk iz Doma upokojencev Franc Salamon Trbovlje, ki ju obiskujejo vsak dan, vendar Vero le enkrat na teden.
Prav zadovoljstvo in življenje skupaj s svakinjo in nečakinjo, sta »kriva«, da je v ožji soseski najstarejša.
IV
Slike : osebni arhiv
