Krompir v žakljih, svež kruh, suhe brusnice, domači cviček, nagrobne sveče – to je le nekaj izdelkov, ki jih ponuja trboveljska tržnica. Prodajalci stranke v večini že poznajo, kar je razvidno iz širokih nasmeškov in prijaznih besed. Mnogi kupci pridejo na tržnico tudi s praznimi plastenkami mleka, ki jih tam zamenjajo s polnimi.
Časi so za prodajalce na tržnicah težki. Dobički so nižji od stroškov, se jezijo nekateri. Temu botruje tudi majhno število kupcev. »Včasih se jih je kar trlo,« se spominja Kati Nograšek s kmetije Nograšek v Šmartnem pri Litiji. Stranke, ki prihajajo danes, pravi, so iste kot pred leti, le manj jih je. Nograškova na tržnici prodaja klobase in druge mesne izdelke – »vse domače«, se pohvali.
Domači so tudi izdelki Jožice Lokošek. Včasih je prodajala še izdelke drugih kmetij, a zdaj to za seboj potegne dodatne stroške, potoži. Jožica je v Sloveniji znana oseba, saj je bila proglašena za kmetico leta 2012. Strankam ponuja mleko in jajca iz svoje kmetije v Strahovljah v zagorski občini.
Silva Šoster z Dola pri Laškem prodaja regrat in piškote. »Najbolj gre regrat,« se nasmeje. In res ga med pogovorom stranki nadeva za celo vrečko.
Po mnenju Nograškove, ki na tržnici prodaja že več kot 20 let, razlog za manjši obisk niso velike trgovine, ki so v Zasavju zrasle kot gobe po dežju. »Ljudje še vedno bolj zaupajo domačim izdelkom,« pravi. Vzrok, da se nekdo raje kot za tržnico odloči za trgovino, vidi v slabem socialnem stanju. »Večkrat mi kdo pravi, da ne uživa v nakupovanju v trgovinah,« pove, »a vseeno mora tja, ker je tam ceneje.«
Pa je res nizka cena edino, kar šteje? Domači izdelki, trdijo nekateri kupci, so bolj zdravi, saj so manj obdelani, poleg tega pa z nakupom vlagajo v lokalno gospodarstvo, ki je okolju tudi bolj prijazno. Drugi pravijo, da jih višja cena ne moti, saj prodajalce poznajo, jim zaupajo in vedo, da so njihovi izdelki kakovostni. Vsi pa ne morejo razmišljati čisto tako. Nekaterim pač cena še vedno veliko pomeni, saj si dražje hrane enostavno ne morejo privoščiti.
MD
