Prva resna elektrifikacija Trbovelj se je začela leta 1906, ko je Trboveljska premogokopna družba (TPD) na Vodah, čez potok pod gostilno Zavrašek, zgradila takrat najmodernejšo termoelektrarno na celotnem Balkanu in z daljnovodi povezala svoje obrate, delavnice in delovišča, nekaj malega »štroma« pa je ostalo tudi za razsvetljavo rudniških kolonij. Rudniške kolonije so bile večstanovanjske hiše z majhnimi stanovanji ter skupnimi kuhinjami in sanitarijami, kjer so bivali pretežno rudarji s svojimi družinami. Ena od prvih elektrificiranih kolonij je bila stara Vodenska kolonija ali kolonija »Za cesto«, zgrajena med leti 1873 in 1881, ki stoji ob glavni cesti v center mesta. Rudniški mojstri so na hiše vzidali nekaj konzol z izolatorji, napeli nekaj žic ter v temna stanovanja prinesli novo, čudežno luč.
Opogumljeni z uspehom rudniške elektrifikacije je nekaj naprednih mož v trboveljskem občinskem svetu ustanovilo posebno zadrugo in leta 1913 zgradilo elektrarno na plinsko olje (nafto) za potrebe občine. Začela se je elektrifikacija občinskega dela Trbovelj in uvedba javne razsvetljave. Ker hiše Vodenske kolonije stojijo ob glavni cesti, so seveda občinski mojstri nanje vzidali nekaj konzol z izolatorji ter napeli nekaj žic, sproti pa dodali še par luči za razsvetljavo ceste.
Zaradi hitrega razvoja Rudnika je TPD ob reki Savi že leta 1915 postavila novo, veliko večjo in zmogljivejšo elektrarno. Občinsko vodstvo Trbovelj se je leta 1920 z upravo Rudnika dogovorilo, da se občinsko električno omrežje priklopi na novo elektrarno, neekonomična občinska pa se ukine. Zaradi različnih napetostnih nivojev je bilo potrebnih nekaj predelav omrežja. Prišli so mojstri in na Vodensko kolonijo vzidali nekaj konzol z izolatorji ter napeli nekaj žic.
Kmalu po prvi svetovni vojni so prišli rudniški mojstri za telefonijo in na Vodensko kolonijo vzidali nekaj konzol z izolatorji ter napeli nekaj žic.
Po vojni, ko je DES prevzel večino slovenskih elektrarn in omrežij, se je pristopilo k urejanju le-teh. Vodenska kolonija, na kateri so »visela« vsaj tri različna električna omrežja, je okoli leta 1950 dočakala še eno prenovo. Prišli so mojstri z DES-a, vzidali nekaj konzol z izolatorji ter napeli nekaj žic.V devetdesetih letih so začele trboveljske tovarne propadati in spet je bilo potrebno preurediti električno omrežje. Prišli so mojstri z Elektra ter na Vodenski koloniji, na veliko izbiro konzol z izolatorji, napeli nekaj žic.
Od leta 1906 pa do danes smo na Vodenski koloniji uspešno vzidavali konzole, stare pa seveda puščali, tako, da se jih je samo na zadnji hiši te kolonije (Vodenska cesta 48) nabralo vsaj trideset.
V Trbovljah tresemo in trosimo sledi že 111 let, ker pa je Vodenska kolonija razpeta med varstveni režim tretje stopnje ali popolno rušenje, torej »ne smeš spreminjati« ali »se ne splača«, bo ta enciklopedija elektrifikacije verjetno še dolgo zanimiv ostanek preteklosti.
Pa še nekaj. Preštete so samo konzole, ki so povezane z našim delom. Nosilcev televizijskih in satelitskih anten (po katerih je Vodenska kolonija v devetdesetih letih dobila posmehljivo ime »Nasa center«) ter raznih kljuk, obešal, vrvi, žic in žebljev »kar tako« je še veliko, veliko več.
Nekaj slik konzol, žic, kablov, izolatorjev in ostalih čudnih stvari na hišah »Za cesto« sem sicer dodal, vendar: ko vas naslednji »prajskurant« odžene v Lidl, si vzemite čas in se sprehodite po obeh straneh kolonije ter poglejte malo »u luft«. Smešno? Grdo? Čudno? Mogoče že, ampak v Trbovljah tresemo in trosimo sledi že 111 let.
Rok Sterniša
