Na dolskem pokopališču so se konec poletja poslovili od Elizabete Jakšič, kulturne ustvarjalke, ki je dolga leta močno zaznamovala kulturno življenje hrastniške občine.
Elizabeta Jakšič je bila rojena v steklarski glasbeno-kulturni družini 28. septembra 1947. Njen oče Otmar Papp je bil dirigent Steklarske godbe ter med ustanovitelji Glasbene šole Hrastnik. Mati Elizabeta je bila ljubiteljska igralka in režiserka v takratnem društvu Svoboda II. Tako sta se Elza in njen brat Edi že v rani mladosti srečevala s kulturo. Oba sta bila med prvimi učenci Glasbene šole Hrastnik, Elza je igrala klavir in violončelo, Edi violino. Talentirana za glasbo je nadaljevala šolanje na Srednji glasbeni šoli v Ljubljani in višješolski študij na Pedagoški fakulteti. Leta 1968 se je zaposlila v rodnem Hrastniku kot predmetna učiteljica klavirja in ostala do svoje upokojitve 2004.
Življenje v kulturi in glasbi so ji bogatele pestre dejavnosti od folklore, gledaliških skupin, Društva prijateljev mladine, Zveze kulturnih organizacij in 10-letnega zborovodstva Ženskega pevskega zbora Svoboda Dol pri Hrastniku. Rdeča nit v njenem delovnem obdobju pa je bilo predano delo z učenci, ki jih je imela rada in jih cenila. Številnim generacijam mladih je vdihovala ljubezen do glasbe, privzgajala delovne navade za vadenje inštrumenta, spodbujala k nastopanju, korepetirala. Še posebno zavzeto pa se je posvečala tistim posameznikom, ki še niso imeli dobro razvitega posluha. Tem je namenila še več potrebnih ur pouka, brezštevilne dodatne ure je poučevala brezplačno.
Ob 45. obletnici šole, leta 1998, je pod njenim vodstvom prvič zazvenel tudi simfonični orkester Glasbene šole Hrastnik. Z znatno pomočjo učiteljev in vseh zaposlenih je deloval kar 10 let, posneli so tudi zgoščenko in veliko nastopali.
Ljubezen do glasbe je prenesla tudi na svoja otroka Dejana, ki je postal akademski pianist in hčerko Blanko. Mož Srečko pa je pomagal na nastopih in bil vedno zvest poslušalec.
Ravnateljevanje je prevzela leta 1980, ko je nasledila Franca Okorna in uspešno nadaljevala z uresničevanjem ciljev. Šola je iz leta v leto postajala vse večja in bolje opremljena, nastajali so novi oddelki, spreminjala so se imena. Začel se je pouk citer, skupinski pouk električnih klaviatur, pripravljati so pričeli zasavske plesne revije. Potrpežljivo je skrbela za nove generacije mladih pedagogov, za nenehno strokovno rast, za izboljšanje prostorskih pogojev in opreme. Stavba je dobila novo fasado, lesena okna in streho. Z večjo ali manjšo podporo oblasti, a vselej z zaupanjem staršev. Ker je verjela, da si otroci zaslužijo najboljše.
Spominjali se je bomo s spoštovanjem in lepimi mislimi.
Polona Kovač
