Jani Kužnik
V Paverkoloniji
/refleksija na leto 1947/
Razmajane hiše ob bregu
s trakovi železja podprte,
ob vegavem plotu stopinje v snegu.
Skoz šipo ledeno oči so zazrte:
Bo ata iz jame,
da mene poboža
in mamo objame?
Bo prišel iz šihta,
kjer huda je rihta
in plin se rad vname?
Očke nenehno v gaz so uprte …
Naenkrat fantiča veselje prevzame:
Gre ata iz jame skoz vrte!
In jutri? Bo jutri.
Nocoj pa vse misli potrte
prijazna gorkota doma objame.
Jani Kužnik je starejši upokojenec s kar spodobno kulturniško kilometrino ljubiteljskega igralca, lutkarja, scenarista, režiserja, voditelja. Zdaj piše kronike svojega časa in še malo čez. Tu in tam tudi kako pesem. Zase in za svoje potomce. Tokrat nas je razveselil z eno svojih pesmi. »Vezana je na rudarsko tematiko, saj nam je ta zapisana v genih, kajne?« je zapisal v spremnem dopisu.
Foto: arhiv Savus
