Robert Zupan, ki je svojo rano mladost preživljal v bloku pri Sušniku v Trbovljah, ob glavni cesti proti kolodvoru, je veliko časa preživel v cementarniškem bazenu na treningih plavanja. Že takrat je bil vedno žejen. Še sedaj se spominja, kako je vedno iskal nekaj, da bi ga odžejalo. Ko je odhajal s treninga, si je pri vratarju kupoval gazirano pijačo Stil, ki je njegovo zdravstveno stanje poslabševala. Ko se je vse slabše počutil, izgubil mišično maso in nazadoval pri plavanju, je njegov trener Ervin Mlakar prvi ugotovil, da je nekaj narobe in to povedal njegovi mami, ki ga je peljala k zdravniku. Laboratorijski izvidi so bili alarmantni, zato so ga odpeljali v Pediatrično bolnico v Ljubljano.
Diabetes mu je spremenil življenje in postal je podrejen inzulinu. Takratna doktrina je prepovedovala, da bi telovadil, bil aktiven, ni smel hoditi na šolske izlete, tudi k vojakom ni smel. Na njegovo srečo se je doktrina spremenila in njegove poti so se združile z navodili zdravnikov. Še več svobode je dobil z inzulinsko črpalko, ki je korenito spremenila njegov način življenja.
Nikoli tudi ni ugasnila njegova ljubezen do športa. Februarja 2006 je šel s prijatelji na Triglav. Ujela ga je noč. S čelno svetilko si je pomagal utirati pot po luknjah od derez po najkrajši poti čez Kalvarijo ter nato naslednji dan z družbo osvojil slovenski najvišji vrh.
Radpoleti z jadralnim padalom, saj nova padala omogočajo zelo dolge polete, tudi do 400 km. Za takšne podvige je potrebno veliko znanja in sreče z vremenom. Med drugim se je spuščal tudi z Mont Blanca. Kljub temu mu ostaja izziv, da preleti Triglav. Narava je neizprosna in človeka postavi na realna tla, da dobi neprecenljive izkušnje.
Tuje mu ni tudi kolesarstvo. Bil je član spremljevalne ekipe Uroša Stoklasa in Fredija Viraga na kolesarski dirki RAAM, od vzhodne do zahodne obale Amerike. To je najtežja dirka, ki traja osem dni, ko je treba prevoziti skoraj pet tisoč kilometrov in jo zmorejo le redki. Robi se potaplja. Trdi, da potapljači hodijo v onstranstvo, tam je drug svet. Rad ima morje, ki skriva čudovit podvodni svet.
Bliža se Abrahamu, zato se je malo umiril in naučil poslušati svoj organizem. Na centru za obveščanje dela v treh izmenah, vesel je, da diabetologi to odobrijo tistim, ki imajo urejeno sladkorno bolezen. Z urejenim sladkorjem se marsikaj da. Ve, da je vsaka stvar za nekaj dobra. Vključuje se k družbenim projektom. Reorganizirali so Društvo za Medvednico v želji, da jo ponovno oživijo s smučarsko ponudbo. Uspelo jim je zbrati sredstva, da so kupili novo žičnico. V PGD mesto je prvi reševalec.
Robi Zupan je neizpodbiten dokaz, da se tudi s sladkorno boleznijo tipa 1 da normalno živeti in delati. Zato je napisal knjigo, ki opisuje njegovo pot z motnjo presnove, kot je sam poimenoval svojo spremljevalko od dvanajstega leta starosti.
Literarni prijatelji so prebirali odlomke iz knjige, gostu in obiskovalcem zapeli Mežkovo Sivo pot, učenec Glasbene šole Trbovlje, Matija Omahen, pa je na diatonično harmoniko zaigral nekaj pesmi.
Ta večer je bil nekako drugačen, poučen, a čudovit, saj je potekalo vse spontano.
Irena Vozelj
