Marija Uranič
Utišaj mi sledi časa
Ko veter skozi okno guba zavese,
mi, kot tanka prevleka,
motna mrena, švigne čez obraz,
koliko časa bo usoda še na moji strani?
Námreč, čas pušča na človeku
svoje nič kaj lepe sledi.
Pa kaj, saj mi skoraj
ne more biti bolje, kot mi je.
Le eno željo še nosim v srcu;
kadar bo veter spet gubal zavese,
naj bo med nama še vedno romanca,
pa čeprav bolj kratke sape.
Takrat mi utišaj sledi časa
z objemom, poljubom in
spominom na mehurčke
v kozarcu šampanjca.
Marija Uranič živi v Zagorju ob Savi. Svoje pesmi objavlja v zbirkah Jesenske misli.
Foto: arhiv Savus