J
Skozi nekajdnevno izkušnjo med 4. in 7. marcem sta udeleženki doživeli neprecenljive trenutke raziskovanja in ustvarjanja, ki ju bodo zagotovo bogatile še dolgo po vrnitvi domov.
Raznoliko mesto
Prvi dan v Istanbulu je Janjo in Karlo navdušila raznolikostjo mesta, saj so dan preživeli v raziskovanju njegovih čarobnih kotičkov. A kljub temu, da sta si privoščili nekaj prostega časa za uživanje v mestu, sta se zavedali, da se z jutrom začenja pravo delo. Ustvarjanje z ALU folijo se je izkazalo za izziv, delo je bilo navdihujoče, vodilo ju je skozi čarobni svet umetnosti. Naslednje dni poglabljali svojo spretnost in znanje. Skupaj s skupino preostalih udeleženk sta raziskovali tudi različne načine transporta, občudovali umetniška dela, se učili novih tehnik in se prepustili čarom Istanbula. Kljub utrujenosti sta bili polni energije in motivacije, kar je dodatno okrepilo njuno zavezanost učenju in ustvarjanju.
Animatorke – hodže
»Cel dan smo polno zasedene. Danes smo preizkusili več vrst transporta (tramvaj, podzemno, shuttle …), da smo prišle do cilja izobraževanja v kulturni center, precej velik, lepo urejen. Razstavljenih je bilo precej del, ustvarjenih s tehniko papirne filigrafije oz. quillinga. Danes nam je umetnost z ALU folijo šla že bolje od rok. Animatorke (hodže) so zelo prijazne in nam dosti pomagajo ter nas spodbujajo. Vzdušje je zelo fajn, same fajne punce. Popoldne smo spet zapravljale na Spice bazarju in barantale, da je le kaj,« sta 5. marca zapisali navdušeni zasavski udeleženki.
Z ladjo čez Bospor
»Tudi današnji dan je minil v sproščeno-delovnem vzdušju. Zjutraj smo se odpravili na novo lokacijo: peš, s tramvajem in podzemno – v fundacijo naših gostiteljev, ki organizirajo tečaje in usposabljanja s področja različnih ročnih del. Naučile smo se, kako se utrdi, pobarva in vstavi v okvir dokončana slika. Na kosilu smo praznovali tudi rojstni dan ene od hodž (učiteljic). Po končanem kosilu smo še malo zapravljale, potem pa smo iz Sariyerja odplule z ladjo čez Bospor. Dnevi so zelo natrpani, tako da smo zvečer kar utrujene,« je bil njun zapis 6. marca.
Ustvarjanje z ALU folijo
Na zadnji dan sta Janja in Karla z zadovoljstvom zapustili Istanbul. S seboj sta prinesli ne le nove veščine in znanje, temveč tudi nepozabne spomine, nova prijateljstva in občutek notranjega zadovoljstva. Njuna izkušnja je bila polna navdiha in veselja, ki ju bosta zagotovo delili z vsemi nami – tudi v obliki vodenih delavnic ustvarjanja z ALU folijo, ki jih bosta izvedli v naslednjih mesecih.
Prijazni domačini
»Zbrala se nas je prijetna skupina neznank, ki smo kmalu postale znanke in se čisto sprostile v vsakodnevnih skupnih dejanjih. Imele smo prijetne in srčne spremljevalke, naša skupina Mojco in Leo, poleg njiju pa še gostitelja Onurja in Hikmeta, ki sta poskrbela za varno potovanje po in pod Istanbulom. Velika zahvala dragim hodžam, res so bile vse zelo zelo prijazne, dostopne in zabavne. Žal si nisem zapomnila njihovih imen, razen Feyze. Ko prideš iz naših malih Trbovelj v 25 milijonsko mesto je kar velika razlika. Množice ljudi, kaotičen promet, vsepovsod potepuške živali, za katere zelo lepo skrbijo. Povsod imajo nastavljeno hrano. Veliko presenečenje pa je, da nikjer po mestu ne vidiš »kakcev«, kot je to običajno pri nas, ko imajo živali lastnike. Vsako jutro nas je zbudilo petje s stolpa mošeje v bližini hotela. Vsepovsod po mestu se bleščijo kupole in stolpi mošej – zelo veličastne zgradbe, vsaka pripoveduje svojo zgodbo. Presenetila me je prijaznost domačinov. Res so zelo prijazni in pripravljeni pomagati. Povsod po mestu je tudi veliko policije in policijskih avtomobilov, ki opozarjajo na prisotnost s prižganimi rotirajočimi lučmi. Vsekakor sem se počutila popolnoma varno in nisem niti pomislila, da bi lahko šlo kaj narobe. Bilo je enkratno doživetje, spoznavanje drugačnega sveta, drugačne kulture, utripa milijonskega mesta, drugačnih navad in običajev in neskončno sem hvaležna ZLU, da sem bila lahko del tega spoznanja in usposabljanja nove spretnosti ter umetnosti,« je po vrnitvi domov zapisala Karla Lužar.
Drugačni Turki
»Turška izkušnja je bila res nekaj posebnega. Ne samo v pridobivanju novega znanja, ampak tudi drugih izkušenj. Res bi se lahko umetnosti z ALU folijo naučile tudi doma z dobrim učiteljem, a biti med domačini in spoznavati njihov način socialnega življenja je čisto drugače. O Turkih imamo posebno mnenje, a nimamo čisto prav. Po tem, kar smo videle v njihovih zavodih, kar ne morem verjeti, kako ustvarjalni so. Dobro, da je tudi upokojencem Evropa dala možnost usposabljanja v tujini. Naša skupina iz vse Slovenije je kar prekipevala od dobre volje, veselja in želje po znanju. Tako smo se ujele, da ohranjamo stike na WhatsAppu in se dogovarjamo o srečanju. Sploh pa, da ne pozabim naših turških gostiteljev. Organizacijo so imeli čisto pod kontrolo, ugodili so nam v vsem, še po trgovinah so nas peljali. Pa da ne omenim njihovih slaščic in božanske kave. Veselo smo tudi zapravljale, saj so turški bazarji meka za kupce in tudi premetene prodajalce. Ogledale smo si seveda tudi nekaj njihovih kulturnih znamenitosti. Mene je fascinirala basilika cisterna. Istanbul, ne bom te pozabila. Takšna izkušnja v mojih upokojenskih letih je neprecenljiva. Dokazuje, da smo upokojenci, če smo zdravi, lahko še zelo aktivni in uporabni. Veselim se že podajanja pridobljenega znanja drugim, novih izkušenj in znanstev,« pa je zapisala Janja Vrbnjak.
Izjemne izkušnje
Tovrstne izkušnje res bogatijo posameznike ter spodbujajo kreativnost, učenje in medkulturno razumevanje. Janja in Karla sta dokaz, da so potovanja in udeležba na usposabljanjih priložnost za osebno in strokovno rast ter neprecenljive izkušnje, ki obogatijo življenje in delo posameznika. Novo znanje bosta prenesli kot prostovoljki v Večgeneracijskem centru ZLU in izpeljali 30-urno delavnico za druge udeležence.
Nika Bukovšek
Foto: osebni arhiv