Večer za poezijo. Tokrat nam Vlado Garantini v branje ponuja pesem Turjaška Rozamunda. V spremnem besedilu je zapisal: »Spoštovani Savus, ob Prešernovem dnevu, slovenskem kulturnem prazniku ti pošiljam parafrazirano Prešernovo Turjaško Rozamundo. Naj dnevi malo zadišijo po našem največjem pesniku, marsikoga pa bodo pritegnili k branju njegovih pesmi in primerjali obe Rozamundi. Pa srečno Savus, lep praznik.«
Turjaška Rozamunda
Hrast stoji v turjaškem dvori,
verh zdiguje soj v ublake,
veterc maje hrast kušati,
grajskim hladno senco daje.
Se z Bosne vračajo vojščaki,
skuz line glieda jih guspuoda,
bliskajo se v sonci meči,
vitezi, junaki, tu in tam oproda.
Škripaje uzdigne most se dvižni,
vitezi na dvor zdervijo,
dajo prostor še kočiji mični,
vrata spet se zatesnijo.
Sam sprejema grof Turjaški,
hladno sega v roke močne,
boje težke bije v sebi,
je plane zgubil dolgoročne.
Tje k gospodi se perbliža
teta Rozamunde zale:
»Zdej razkrita bo resnica!«
reče jim iz jeze nagle.
»Res junakom je sramuota,
de jim muslimanke so zaudale,
jih zmamile na kriva puota,
zakone kršanske puteptale.
Rozamunde več na lubeš,
ma punudbe ona buol bogate,
coprnico muslimansko lubeš,
turško sonce sije vate.
K sebi turško sonce vzemi
tam na gradi naj ti sije,
v šegah turških vse opremi,
naj ti vruočo kri izpije.«
Močni stresejo se hrasti,
vitezi se poslovijo,
mrko gleda grof turjaški,
dvor dolenjski zapustijo.
Trombe zunaj zadonijo,
silna vojska se premakne,
na grad se Ostrovrharjev podajo.
»Ljuba moja,« srečen dahne.
Rozamunda gleda z grada,
solze ji teko po licu,
»Krasna nuna bom postala,
božjemu sledila klicu.
V svetih naukih je resnica :
Kakor Bogomila mila
združena v nebesih bom, devica,
Lejla si pekel bo prislužila.«
Obljubo res je izpolnila,
postala nuna lepa,
srčne bolečine pozabila,
a rekla večkrat:« Ah, lubezen slepa.!«
Vlado Garantini
Foto: arhiv Savus
