»Vzela sem si nekaj časa za na hitro ošvrknit Jamatlon. Sp(l)et. Rubrika z vtisi zadovoljnih Jamatloncev. Iščem podlistek nezadovoljnih. Ni ga. Spodbudno. To mi deli! Ni razočaranih, niti gospodinj. So pa nasmejana moja usta. Tedni so minili kot za šalo. A če sem pripravljena? No, glava še ni, telo pa bo. Sledilo trmi. V bistvu še nisem, ampak vse bo. Odgovor po žensko.
Ko sem bila nazadnje (in hkrati prvič in edinkrat) globoko pod trboveljsko zemljo, so bili tega veseli tudi knapi. Zaradi obiska iz civila so garaško delo vsaj za kratek čas prekinili. Takrat so še čisto zares garali. In v bistvu ne vem, če si lahko na take razmere sploh pripravljen. Po svoje verjetno ja. Čas je, da poiščem raztreseni glavi ustrezno čelado, zamenjam baterijo v naglavni lučki (in s seboj nujno vzamem še rezervno!), in krenem. V boj. Za ohranjanje tradicije naših dolin, za nego rudarskih korenin. Za pretečeno pot od Trbovelj do Hrastnika. In sama poleg tega še v boj – za ženski ego svoj.«
To med drugim piše Barbara Hanžič Visinski o pripravah na Zimski jamatlon na www.jamatlon.si.
ZT
