Film je bil ob svojih začetkih pa vse do 30. let prejšnjega stoletja izključno vizualni medij, dandanes pa se zdi, da je moč podobe potisnjena v ozadje, vlogo pripovedovalca pa prevzemajo dialogi. Ajtičevi štirje predstavljeni filmi so zgovorna vrnitev v čase, ko je sedma umetnost gradila vsebino s pomočjo glasbe, podob, fotografije in obrazne mimike igralcev.
Prvi film na projekciji z naslovom Agony je psihološka drama o notranjem boju glavne junakinje, ki je razklana med odločitvijo o lastni odrešitvi ali samomoru. Sledil je nadrealni triler Nightmare, ki preko podob predstavi koncept nočne more kot rezultat zamolčanih notranjih travm posameznika. Popolno nasprotje pa je predstavljala drama The Visitor, kjer preko navidez preproste ljubezenske zgodbe v dogajanje stalno vdira element nadnaravnega, ki glavnega junaka ves čas opominja na njegov nikoli pozabljeni zločin. Na koncu je bila prikazana še srhljivka Obraz zla o skupini posameznikov, ki med divjo zabavo v starem gradu postane tarča nevidne demonske sile, katere obstoj ni nikoli pojasnjen.

Goran Ajtič priznava, da je kljub žanrski raznolikosti vsem štirim filmom skupno to, da temeljijo na konceptu nadrealnega: »Poleg žanra, ki se najbolj spogleduje s trilerjem, psihološko srhljivko ali celo grozljivko, je namen filmov, da gradijo na močni vizualizaciji, še posebej s kombinacijo črne in bele fotografije.« Povedal je še, da s to projekcijo zaključuje eno izmed poglavij v svojem ustvarjanju: »Projekcija je bila prerez mojega obdobja nemih filmov, ki ga sedaj puščam za seboj, ne izključujem pa možnosti, da se nekoč k njim tudi vrnem.«

Vid Šteh

Prejšnji članekNasmejani štilčki
Naslednji članekPravljični ples