Trgovino je decembra 1991 odprl njen oče Franc Ložina. Sama je bila takrat študentka psihologije, a je študij zaradi domačega podjetništva prekinila. Posvetila se je kupcem, ki ji zvestobo vračajo tudi po več kot dveh desetletjih. »Mislim, da predvsem zaradi osebnega stika s strankami, za katere si lahko vzameš čas, z njimi poklepetaš, ki te lahko pokličejo, da jim kaj rezerviraš ali pa jim robo pripelješ domov,« vidi razloge za to Sibila Ložina.
V trgovini je bilo v najboljših časih poleg lastnika zaposlenih pet oseb, trenutno so trije, a na pomoč priskočijo tudi upokojeni starši, če je dela veliko. V trgovini se poleg domačinov radi oglasijo številni zaposleni, ki pridejo po malico in vedo, da bodo hitro postreženi.
Sibila Ložina pa ni le podjetnica, temveč tudi oseba, ki hodi po svetu z odprtimi očmi, spremlja politiko, razmere in se nanje tudi večkrat odzove. Jezi jo način, kako so ob ukinitvi SDK tako imenovani tajkuni pokupili gospodarske družbe, kako se Trbovlje niso po tistem več pobrale. Jezi jo, ker se ljudje jezijo na razmere »za šankom«, nič pa ne storijo za izboljšanje. In tako se je odločila vstopiti tudi v politiko. Že od malega je vpeta v delo borčevske organizacije, na različne prireditve je spremljala že starega očeta, pri operativnih delih pa pomaga svojemu očetu, ki je tudi predsednik krajevnega odbora organizacije. Vanjo je včlanila tudi svojo 14-letno hči Mašo. »Hči poskušam učiti z zgledom,« pravi, »da se moraš v življenju vreči kdaj v kaj novega in stopiti iz okvirjev. Seveda ji ni najbolj všeč, da bodo moji plakati viseli po mestu, ampak sva se pogovorili tudi o tem. Moje prepričanje je in to poudarjam tudi doma, da ni poraz, če poskusiš in ti ne uspe. Poraz je, če sploh ne poskusiš.«
TPK
Članek je bil objavljen v aprilski številki Zasavskega tednika.
