sreda, 24 aprila, 2024

Iz te kategorije

Trboveljski rokometaš Zdravko Ačkun

Vaša mladost ni bila lahka. V vojni ste izgubili očeta, za tako majhnega fanta to ni bilo enostavno. Kako se spominjate teh časov?

Kot partizanske sirote smo živeli lepo v primerjavi z mojima sostanovalcema za staro bolnico, Slavkom in Vilijem Bezgovškom, ki sta imela zaradi drugačne vloge očeta v vojni črno mladost. Ampak bili smo dobri prijatelji. Imel sem svojo mladost, predvsem pa sem imel maminega očeta, dedka. On je bil moje vse. Dedek me je vzgajal, mama je delala – to je bilo, preden se je poročila z drugim očetom. Dedek je bil tisti, ki mi je pomagal in na katerega me še danes vežejo lepi spomini. Moja žena včasih pravi: »Zakaj si tako grob, zakaj nisi po dedku?« Jaz sem bolj po starem atu iz Hrastnika, on je bil »štajger« in je bil bolj grob. Znal je reči: »Orkamadona, pob!« in pob je moral storiti tisto, kar mu je bilo ukazano. Ni poznal takšnih besed kot dedek iz Trbovelj.

Ste se pa dobro ujeli tudi z očimom, kajne?

Ja, imel sem izredno srečo, da se je mama drugič poročila z Otom Potekevom, potem sem dobil dve sestri, Marjano in Vikico. On je bil za vse nas duša, zame je bil premehak. Ni si upal nad mano povzdigniti glasu, čeprav bi kot 16, 17 let star fant potreboval trdo roko. Pač ni bil takšen.

Lahko bi rekli, da ste bili nekakšen atentator na takrat še bodočega, danes pa nekdanjega predsednika Milana Kučana – v otroštvu ste mu namreč med igro med oči poslali puščico. Ste se pozneje kaj bali njegove reakcije?

Ja (smeh). Iskal sem ga, da bi se dobila, tako kot sem iskal srečanje z našim Tonetom Vogrincem, s katerim sva se »lovila« 40 let. S Kučanom pa se nisva dobila.

Knjige vam niso bile najbolj pomembne, žoga pa …

Žoga je bila pa glavna. Pa smučanje, tega tudi ne smem izpustiti.

Ste hodili peš na Kum?

Peš smo hodili do postaje, od postaje do Dobovca, z Dobovca pa na Kum. Zato, da smo se parkrat peljali čez Lipčeve travnike in šli domov.

Tudi pod triglavsko steno ste bili.

Ja, kot šestnajstletnik. Zraven so bili še Bergerjev Ivče, Cveto Bevc in Gido Rozman. Pešačili smo iz Mojstrane do Vrat pa uro in pol do severne stene, samo zato, da smo se kakšno minuto peljali. Tega se ne da primerjati z današnjimi časi, je bilo pa lepo.

Zakaj se niste odločili za smučanje?

Povabljen sem bil v mladinsko reprezentanco Slovenije. Štajercev ni bilo, bili so pa Kranjskogorčani in fantje z Jezerskega in videl sem, da tam nimam kaj iskati. Bil sem najslabše oblečen. Drugi so bili oblečeni tekmovalno, jaz pa … Ko sem prišel domov, sem rekel, nikoli več. Smučarija in Zasavje … tu se bodo tolkli Štajerci in Gorenjci.

Vašo ženo Alenko ste spoznali na plesu, kajne?

Ja, in zaljubil sem se. Majčkeno sem jo potem še »šparal« doma, ampak je imela takšno družinsko vzgojo, da je bila kasneje vesela, da sem jo spoznal, da sem jo popeljal v svet. Je pa ostala moja.

Vaši rokometni začetki, prehod iz velikega v mali rokomet, v jugoslovansko ligo, kvalifikacije v Trbovljah … Kakšni so ti spomini?

Takrat je bilo to enkratno. Dobili smo trenerja iz Zagreba, Bašića, in takrat se je začelo delati malo bolj profesionalno. To se je obrestovalo, postali smo slovenski prvaki in imeli smo kvalifikacije v Trbovljah – to je bila pika na i, da smo se plasirali v jugoslovansko ligo. V njej smo igrali tri leta.

Kako to, da ste se odločili za igranje v Nemčiji?

Za nagrado smo z Rudarjem šli na turnejo po Nemčiji. Za nami so hodili funkcionarji iz Solingena. Podpisal sem list, na katerega sem kasneje pozabil, januarja pa so res prišli dol in so hoteli, da grem z njimi. Solingen pa je bil takrat nemški prvak v velikem rokometu in v drugi ligi v malem rokometu.

Na pripravah jugoslovanske reprezentance ste srečali Ačkuna …

Ja, klarinetista Ernesta, ki je bil moj mrzli stric. Prišel bi na tekmo, a je imel samostojen koncert. Ponosen sem bil, da sem ga takrat spoznal. Nekoč, ko smo šli na trening, so z igrišča ravno odhajali košarkarji. Ustavil sem Iva (Daneua, op. a.) in rekel: »Ivo, jaz sem pa Ačkun iz Trbovelj, Slovenec.« Ivo se je takrat naredil, da se me spomni. No, sedem let pozneje je igral za Ota Virta v Trbovljah. V knjigi sem napisal, da je s tem poveličal trboveljske knape.

Kako je bilo igrati za reprezentanco Jugoslavije?

Bil sem ponosen na to, ampak je bilo preveč težav. Takrat je že obstajal klan Zagrebčanov in Beograjčanov. Najboljši fantje so bili Bjelovarčani. Đuranec, Horvat in podobni. Zagrebčani so bili za nas »previsoki«, nisi »prišel zraven«.

Sta pa bili v Solingenu dve plodni leti, kajne?

Storil sem le to napako, da ni šla žena Alenka zraven. Drugače pa je bil moj najboljši prijatelj takrat kapetan ekipe Wolfgang. Očeta so mu ubili partizani na Neretvi pri Mostarju, no, mojega pa Nemci v Trbovljah. Vse sva si povedala. Svojemu sinu je dal ime Marko, kot je ime mojemu sinu.

Zgodila se vam je prometna nesreča. Ta je bila verjetno prelomen trenutek v vašem življenju, kajne?

Ja, to je bil pa najtežji trenutek. Zgodilo se je po tekmi v Celju, ko smo s Celjani igrali proti Vladu Štenclu. V Trbovlje sem se peljal čez Trojane, ne po zasavski cesti, po kateri sem se vozil vsak dan. Mislil sem, da si bom malo oddahnil. Močno je deževalo, v Kisovcu mi je pred avto padel moški, ki nesreče ni preživel.

Temu je sledilo kar precej krutih zadev.

Ja, bilo je naporno.

Ste drugič v Nemčijo odšli kot igralec ali že kot trener?

Mislil sem, da kot trener. Oni so me poznali še iz Solingena. Šel sem v majhno mestece Wermelskirchen zraven Leverkusna. Mislil sem, da bom samo trener, šel sem v peto ligo. Imel sem dobro ponudbo, ni se mi dalo več kot ciganu potepati po Sloveniji oziroma Jugoslaviji.

Delali ste in trenirali. Bili ste učitelj?

Delal sem na šoli.

Potem pa v katoliškem zavodu, kajne?

Ja, to je bila posebna šola. V prejšnji šoli se mi je pogodba iztekla, ravnatelj šole je imel dolgo v predalu mojo odpoved in mu mi jo je bilo težko dati, saj sem imel s seboj družino. Mislil je, da živim samo od šole, ampak v šoli sem delal zaradi zavarovanja. Uredil mi je novo zaposlitev.

V tem zavodu ste se vsi skupaj navezali na neko punčko.

Annette, ja. Z ženo sva jo želela posvojiti. Tri leta smo delali na tem, vsa družina je hodila tja, tudi sinova. V petek pred posvojitvijo je šla domov in takrat se je zgodilo tisto, o čemer pišem tudi v knjigi. Nikoli več je nisem videl.

V tistih časih ste bili tudi trener nemških prvakinj, Bayerja …

Ja, ekipa je bila res dobra, nekaj igralk iz Vzhodne Nemčije. Polovica ekipe je bila lezbijk, tako da me je Alenka z veseljem pustila na trening (smeh).

Rausmühle je verjetno ena najlepših zgodb vašega življenja, kajne?

Pa najbolj naporna tudi. Predvsem za ženo, zame ni bilo tako naporno. Treniral sicer nisem več, bil sem nabavni v gostilni in imel sem svoje živali: tri pse, račke, vse sorte. Užival sem, Alenka je pa garala.

Domačini so rekli, da več kot dve leti ne bosta zdržala.

Hehe, sin Matjaž jo vodi še danes, Ačkuni so še danes tam.

Vedno pa se radi vrnete v Trbovlje, kajne?

Vedno. Tudi sinova sva tako vzgojila. Nekoč smo se peljali od Litije proti Trbovljam in sta se začela držati za nos, češ da smrdi. Obrnil sem se nazaj, vsakega malo »čofnil« in rekel: »Zapomnita si, to je naše rojstno mesto, oba sta tu rojena. Ne sme smrdeti, če smo doma.«

Za konec: Kaj vam pomeni rokomet?

Rokomet mi je pomenil vse, ko sem prenehal s smučanjem. Ves čas ga spremljam, poznam vse trenerje, tako dobre kot najslabše. Rad ga imam, čeprav sem vedno tudi kritičen do vsega, kar se v rokometu dogaja.

 

Kaj o Ačiju pravijo njegovi prijatelji in športni kolegi?

 

Borisa Zupana, poznavalca zasavskega smučanja, smo vprašali, kakšen smučar je bil Ači.

»Za tiste čase je bil Ači nadpovprečen. Mi smo imeli dovolj kondicije, drugi so imeli pa boljšo opremo. Ači je bil trdoživ, enkrat si je v Kranjski Gori zlomil nogo, mavec pa je snel že na vlaku na vožnji proti domu.«

Na vprašanje, ali je bil Ači boljši smučar ali rokometaš, je alfa in omega slovenskega smučanja (ki je bil tudi rokometaš) Tone Vogrinec odgovoril:

»Rokometaš. V času naše mladosti si lahko bil smučar in rokometaš. Oba sva to izkoriščala. Rokomet je bil letni šport, poleti pa se ni smučalo. To je bila idealna kombinacija. Pokrival si dva športa in potem si se moral odločiti, kaj ti bolj leži. Leta 1962 je bil turnir za pokal Jugoslavije v Ljubljani in jasno je bilo, da bo igral v reprezentanci tudi kakšen Slovenec. Vsi smo malo računali, da bi vsaj sedeli na klopi. Jaz sem bil takrat najboljši strelec slovenske lige, uspelo pa je Ačiju. Tisto je bil po mojem prelomni trenutek, da je rekel: »Vrag, pa smučanje,« in postal rokometni reprezentant Jugoslavije. Vsi smo bili ponosni na to. Brez rokometa bi bila njegova življenjska pot povsem drugačna, prav tako moja brez smučanja. Še nekaj moram povedati, ko že ravno govorimo o Trbovljah. Tekme Branika, Rudarja in Odreda so bile dvoboji na življenje in smrt. Če smo zmagali, smo morali bežati z igrišča, če smo izgubili, pa smo bili najboljši prijatelji.«

Niko Markovič, cenjen rokometni trener, je o Ačiju povedal:

»Ači je legenda slovenskega rokometa, tako, kot je Tone Vogrinec legenda slovenskega smučanja. Žal se je Ačija v slovenskem prostoru prehitro pozabilo in prav vesel sem, da je izšla ta knjiga, da bodo lahko tudi današnje generacije brale o tem, kdo so pionirji modernega, vrhunskega rokometa v Sloveniji.«

 

Marko Planinc

Prejšnji prispevek
Naslednji prispevek

Isti avtor