V Knjižnici Toneta Seliškarja v Trbovljah je bila v septembru na ogled razstava likovnih del Leopolda Odlazka, ki so ga Trboveljčani poznali predvsem kot Lubota. Letos mineva pet let od Lubotove smrti, njegovo zanimivo raziskovanje življenja med hauzi pa ostaja še vedno živo. Najbolj je v uporabi njegov slovar več kot 2000 zasavskih narečnih izrazov, ki ga objavljajo po spletu, ne da bi vedeli, kdo jih je zbral in obrazložil.
Leopold Odlazek je bil izjemen poznavalec življenja v rudniških kolonijah v Trbovljah. Ni čudno, da je bil eden najbolj prizadevnih članov etnološke skupine pri Univerzi za tretje življenjsko obdobje Zasavja (UTŽO), tesno je sodeloval z mentorico Jano Mlakar Adamič. Vključil se je tudi v projekt Zasavskega muzeja Trbovlje (ZMT) o raziskavi vsakdanje prehrane. Lubo je bil prvovrstni zapisovalec, zbiralec in informator. Rezultat raziskovanja Mlakarjeve in sodelovanja s člani etnološke skupine je bila monografija o vsakdanji prehrani v Trbovljah – Teknilo nam je, prav gotovo zasavska knjiga z največ ponatisi.
Odlazek se je lotil tudi opisovanja doma narejenih igrač in otroških iger. Lubo ne bi bil Lubo, če jih ne bi po spominu tudi izdelal. Večina jih je razstavljenih v zbirki igrač v Muzeju Hrastnik. Posebno izstopa miniatura driter (lesen otroški tricikel knapovskih otrok iz Žabje vasi), ki je bil leta 2011 izbran za najboljši turistični spominek Zasavja. Leta 2009 so pripravili celo pravo dirko z driterji. Dva študenta sta drvela z driterjem originalne velikosti od Katarine do doline. Izmerjena hitrost je dosegla celo 60 km/uro!
Lubo je bil soustanovitelj Kluba ljubiteljev tehnike Trbovlje, kjer so do sedaj izdali že pet brošur o trboveljskih inovatorjih. Od leta 2006 je bil med najbolj dejavnimi člani v Muzejskem klubu ZMT. Ob vsem je pisal še zgodbe iz Žabje vasi in zbiral trboveljske besede. Ko se mu je zdelo, da ima dovolj gradiva, je bil pripravljen za izdajo knjige. Presenetili so ga otroci – hči Lučka in sin Urban z družinama – in jo izdali za Lubotov rojstni dan. 30 izvodov knjige, izdanih v samozaložbi, je bilo le za najboljše prijatelje. Takrat je rekel, da je tako srečen, kot da se mu je rodil še en otrok.
Žal je prišla bolezen, čas je hitel, kljub pogovorom z možnimi financerji ponovne izdaje knjige ni bilo na vidiku. Po zaslugi tedanje direktorice Knjižnice Toneta Seliškarja Trbovlje Simone Solina je dobra dva meseca pred njegovo smrtjo knjiga Med hauzi ugledala luč sveta. »Nepozabna je bila njena predstavitev, prišlo je več kot sto Lubotovih prijateljev in znancev,« se spominja Lubotova žena in sopotnica pri njegovih projektih Tončka Odlazek.
Tončka se je letos dogovorila z direktorico Knjižnice Toneta Seliškarja Trbovlje Katro Hribar Frol o postavitvi Lubotovih slik v galeriji knjižnice. Lubo namreč ni imel le pisateljskega talenta, izkazal se je tudi na likovnem področju. Po upokojitvi se je pridružil likovni sekciji UTŽO Zasavje. Najprej ga je mentorirala in spodbujala Severina Trošt Šprogar, kasneje pa Milan Razboršek. Sodeloval je na skupnih razstavah, prvo samostojno razstavo je imel leta 2011 v hrastniški galeriji Delavskega doma, kjer je predstavil svoje slike, male plastike, najboljši turistični spominek driter in prvo izdajo knjige Med hauzi. »Udeležba na otvoritvi je bila zelo velika, publika pa navdušena nad Lubotovimi deli. Na koncu s(m)o družno prepevali razstavljavec, ansambel in publika,« se spominja Tončka.
Poleg prej naštetih je Lubo imel še dve veliki ljubezni: Podmejo in morje. Leta 1974 sta z ženo začela graditi vikend hišico na Podmeji, kjer je imel svojo delavnico. Tu so nastajali spominki in še vrsta zanimivih stvari. Seveda je bil vikend tudi prostor za druženja s prijatelji, sorodniki in otroki. Istega leta (1974) je bil tudi med ustanovitelji Društva za podvodne dejavnosti Trbovlje. Užival je v potapljanjih in s potapljači. Ob 30. obletnici društva je člane počastil z natančno kroniko njihovega delovanja. Najbolj pa so mu je bila všeč križarjenja. Lubo se je ukvarjal tudi z različnimi športi: nogometom, odbojko, tenisom, kegljanjem, balinanjem in seveda smučanjem.
»Velikokrat slišim od njegovih sodelavcev iz Cementarne in najinih prijateljev, da jim je v čast, da so ga poznali in da ga pogrešajo. Rada bi se zahvalila predvsem Jani Mlakar Adamič, Simoni Solina, Katri Hribar Frol, Robiju Čopu in vsem, ki se ga spominjajo in cenijo njegova dela. To je meni in moji družini v veliko čast,« je ob koncu še povedala Tončka Odlazek.
Savus
Foto: Marjan Šanc, osebni arhiv
