ponedeljek, 24 junija, 2024

Iz te kategorije

Tradicija ali razvoj?

Zasavskih pet smo tokrat vprašali, katere tradicije spoštujejo in ohranjajo. Menijo, da je pomembneje ohranjati tradicijo ali slediti napredku? Ali morda po njihovem mnenju obstaja vmesna pot? Če da, kakšna je?

Goran Ajtič, filmski režiser in scenarist, Zagorje

Tradicija ali razvoj? To je dandanašnji nedvomno eno izmed ključnih vprašanj človeške družbe; meni osebno se zdi, da je na svetu ogromno ljudi, ki se še naprej neizpodbitno oklepajo tradicije, takšne ali drugačne, ne glede na posledice. Na drugi strani pa imamo razvoj oziroma napredek, ki pa je lahko enako dvorezen kakor tradicija.

Nič se mi ne zdi slabo, če ohranjamo stare vrednote, ki so v Sloveniji in Evropi prisotne že stoletja, morda celo tisočletja. Medsebojno spoštovanje, pa tudi spoštovanje starejših, predvsem pa kodeks same etike, vse to je zelo dobrodošlo in na svojem mestu, žal pa se mi včasih zdi, da vse to čedalje bolj izgublja pomen; predvsem tisto zadnje, kar se etike tiče (in starodavnih moralnih vrednot, kot so denimo odkritost, poštenje, vzajemnost ali trdo delo), pri ljudeh danes močno šepa. Sam izjemno cenim te vrednote.

Žalostno se mi zdi tudi, da se ponekod opuščajo stare šege in navade. Zaradi tega obstaja nevarnost, da nek narod vse bolj in bolj izgublja na svoji nacionalni identiteti, kar lahko nekega dne pripelje do popolne izgube tistega, kar je nekoč, daleč nazaj, dejansko ustvarilo določen narod (sploh v časih, ko se Evropa krivi pod pritiskom neskončnih migracij z Vzhoda, je to opuščanje vsega starega še posebej neugodno in žalostno). Vsak narod, ki postopoma opušča tradicijo, prav tisto tradicijo, ki ga v bistvu definira kot narod, kakršen je, je praktično brez prihodnosti, sčasoma pa je lahko celo ogrožen; tako da bi morali sploh v Sloveniji še vnaprej gojiti stare šege, ki so v resnici živa priča več kot tisočletne zgodovine.

Ne moremo pa niti mimo tradicije, ki je odkrito škodljiva oziroma »zlonamerna«; tu pridemo do starih navad, ki imajo prav tako tisočletno tradicijo, a se ne odražajo do vseh v enakopravnosti, saj nekomu na eni strani nudijo trenutno zadovoljstvo, medtem ko drugi strani otežijo ali celo uničijo življenje. Vsekakor bi morala Evropa v 21. stoletju dokončno prepovedati sramotne igre, ki so v užitek masi ljudi in so uperjene zoper živali: nujno bi morale biti strožje kazni za tiste, ki organizirajo pasje in petelinje boje (obe okrutni navadi imata v evropski zgodovini namreč dolgo »tradicijo«), dokončno pa bi morali ukiniti tudi neusmiljene bikoborbe (ta tradicija je v španski državi ena najstarejših in žal še danes spada med zakonite).

Drug primer neprimerne oziroma »škodljive tradicije« (kar dejansko je) nudijo določene verske skupnosti, kjer pa so žrtve neposredno ljudje. Islamska ali judovska skupnost denimo imata obe ogromno število navad (ki jih rajši sploh ne omenjamo), kjer pride do fizične skrunitve teles komajda rojenih otrok, ki o sebi in o svoji veroizpovedi sploh še ne morejo odločati. Vse te tradicionalne navade bi morali brez izjeme prepovedati.

Kar se razvoja tiče, stoodstotno pozdravljam napredek; brez znanosti in medicine nas namreč ne bi bilo in kar se tega področja tiče, tukaj ne bi smelo biti prekinitve nikoli in nikdar. Zaradi napredka je človek sploh postal človeški in zelo sramotno je, da nekateri ljudje to danes nesramno pozabljajo ali zanemarjajo. Brez napredka znanosti, tehnike, stavbarstva, matematike, fizike, računalništva, umetnosti in preostalih enako pomembnih panog danes ne bi bili ljudje, ampak bi se lahko kratko malo imenovali »barbari«.

Mlajšim generacijam bi morali to idejo bolj nazorno predstavljati tekom celotnega šolskega izobraževanja.

Žalostna stran napredka je seveda »orožarska industrija«; rajši bi videl, da bi se svet razorožil danes kakor jutri, kajti jutri je lahko že prepozno; ne pozabimo, da nam vladajo lakomne korporacije, ki se pehajo za denarjem, in enako lakomni in egocentrični politiki, ki lahko to orožje še prehitro izkoristijo; žal je to prekomerno izkoriščanje sicer dobronamerne znanosti s strani vladajočih izjemno pereča težava, ki nima ne konca ne kraja. 


Karmen Cestnik, direktorica Kulturnega centra Delavski dom Zagorje

Tradicija in razvoj morata, po mojem mnenju, biti vedno povezana. Tradicija je kot nekakšen dragoceni, z delom ter izkušnjami težko pridobljeni kapital, ki pa nam bolj malo koristi, če ga ne znamo pravilno unovčiti oz. če ga zgolj zapravljamo, namesto da bi ga plemenitili in vlagali v razvoj. Vsekakor sem torej pristaš razvoja, vendar ne za vsako ceno in na račun nepotrebnega zanemarjanja tradicije.

Spoštujem vse tradicije, ohranjam pa predvsem družinske tradicije, kot npr. skupna božična večerja na predvečer božiča, odpiranje novoletnih daril v družinskem krogu, družinsko praznovanje rojstnih dni.

Tradiciji lahko sledimo, jo negujemo, lahko ustvarimo tudi lastno, da zaživi po svoje. S tem tradicijo ohranimo in hkrati sledimo napredku.


Deja Hauptman, umetnica in lastnica znamke Fina glina, Trbovlje

Tradicija IN razvoj! Moje mnenje je, da so tradicije nastale z nekim razlogom. Lepo je, da se nekatere stvari prenašajo iz roda v rod in tako ohranijo spoštovanje. Seveda pa ne vse. 

Zase lahko rečem, da ohranjam tradicijo ročnega dela – lončarstva, katerega interpretiram na sodobnejši, svoj način. Ročna dela se mi zdijo zelo pomembna, saj se zaradi hitrega razvoja tehnologije počasi izgublja pojem in vrednota človeških rok in sposobnosti. Seveda so tudi stroji in roboti super, do neke mere … Ampak mislim, da se bo ta mera kaj hitro zabrisala oziroma se je že začela počasi brisati. 

Torej ohranjati tradicijo in slediti napredku, prepričana sem, da vedno obstaja vmesna pot! Kombinacija obojega, širjenje in zavedanje novih in starih veščin ter znanja. Spoštovanje, kultura in umetnost.

Ker pa je ravno november, bi izpostavila še recimo tradicijo dneva mrtvih, ko ljudje na grobove odnesejo na tone sveč – plastike. Tudi tukaj seveda lahko najdemo vmesno pot. Možnosti je nešteto, kot zadnja leta opažam na socialnih omrežjih. 

Torej ni več izgovorov, svojih “izgubljenih” bližnjih se lahko spominjamo vedno, v naših srcih. Z različnimi alternativami plastičnih sveč pa lahko to izrazimo tudi fizično.

To je seveda samo eden izmed primerov, ko tradicija prinaša negativne vplive in posledice na okolje. Spremembe so vedno dobrodošle, ponekod celo nujne.

 Kjer je volja, je tudi pot!


Jon Tavčar, zmagovalec The Brain-Computer Interface Designers Hackathona, Litija (dijak STPŠ)

Slovenija ima res zanimive tradicije, ampak malo me skrbi, da enkrat jih ne bo več; da jih bomo pozabili. Nič ni narobe, če določenih stvari kdo ne mara ali pa si želi nečesa novega, najbolj je problem tam, kjer ljudje želijo svoje mnenje vsiliti drugim, na primer vsiliti zanemarjenje tradicije ali pa svojo tradicijo drugim. Vse tradicije spoštujem in želim si, da se ohranijo, a če bi sam izbiral, kaj praznovati, jih žal veliko ne bi, saj mi niso tako zelo blizu.

Pomembno je ohranjati tisto, kar ljubimo, kot tudi razvijati naprej, kar si želimo. Napredek je nekaj, kar bi nas večina rada imela. Je nekaj novega in stopa izven meja enih in istih stvari. Po nekem času, ko se nekaj ponavlja oziroma vedno ostane enako, počasi postane dolgočasno. Tako tudi veliko ljudi rado dela nekaj novega, da vidijo, če jim je všeč, če se jim zdi mogoče celo bolje kakor prejšnje. Na kratko, tradicijo lahko ohranjamo ter hkrati sledimo napredku, če ju združimo in poskusimo nekaj, česar prej nismo.


Špela Vodlan, dr. vet. med., lastnica veterinarske ambulante Animalia, Zagorje

So običaji, ki se jih skupaj z družino držimo in jih ohranjamo, nekatere, ki smo jih v moji mladosti izvajali, pa smo opustili. Na Silvestrovo bedimo do polnoči in si voščimo za novo leto, za veliko noč barvamo jajčka, za pusta se oblečemo in obiščemo kako povorko … Nekatere pa smo opustili –   za 1. november ne hodimo po grobovih, novoletna darila si dajemo za božič, ne za novo leto (to najbrž ni razvoj ampak globalizacija 🙂), ne hodimo na dopust vedno v isti kamp na isti “plac”, v nedeljo ni vedno goveje juhe, restanga krompirja, itd.

Poskušamo pa delati tudi na novih običajih oziroma tradicijah – pogosto gremo v gozd pozdravit točno določeno drevo,vsak večer skupaj beremo, s prijatelji organiziramo letne, tradicionalne piknike, tradicionalno hodimo smučat … Hkrati pa želimo tudi slediti napredku – z družino imamo skupino na Vibru, kjer delimo slikice z izletov in se dogovarjamo za srečanja z vsemi dedki, babicami, tetami, strici hkrati, hodimo na potovanja, kjer si želimo novih dogodivščin, preizkušamo nove športe, nove jedi …

Najbrž ni važno, ali bolj slediš tradicijam ali napredku, važno je, da počneš tisto in na tak način, ki te v danem trenutku poveže z družino in okolico in ti s tem utrdi temelje, da si, ko pridejo težave, močan in trden. 

Isti avtor