Dobre zgodbe so vedno rezultat ekipnega dela. Ko pa govorimo o najboljših, je za njimi sodelovanje več ekip, podjetij in posameznikov. Dewesoft kontejner je primer, kako je izvrstno sodelovanje ustvarilo presežke.
Dewesoft vsako leto predstavlja svoje merilne inštrumente na več kot 100 sejmih po vsem svetu. Kljub digitalizaciji je to še vedno eden najučinkovitejših načinov za navezovanje novih stikov. Moti se, kdor si misli, da se izjemni produkti prodajajo sami od sebe. Približno polovica vseh zaposlenih v Dewesoftu predstavlja prodajno mrežo, zato so sejmi nujni. Še več – ključno je na sejmu biti opažen!
Nove ideje
Marketinška ekipa Dewesofta zato vedno znova išče ideje, kako izstopati v množici sejemskega dogajanja. V začetku letošnjega leta je tako v oddelku marketinga padla ideja, da za največji sejem v Evropi, ki se ga udeleži Dewesoft (Automotive Testing Expo Stuttgart), del stojnice opremijo z dvema ladijskima kontejnerjema.
Ampak to ne more biti kakršenkoli kontejner, temveč kontejner v Dewesoftovem stilu. Kontejnerja so predelali v Dewesoftov inštrument. Vsak udeleženec projekta je dodal svojo idejo in detajl, s katerim je verjel, da bo imel “Wow!” efekt. Kljub odlični ideji se je vsak sodelujoči zavedal, da bo za njeno uresničitev potrebno ogromno kreative in izvirnosti, mnogo ur dela, predanosti ter pridnih rok, ki so pripravljene pomagati.
Ladijski kontejner kot Dewesoftov inštrument
Ne glede na to, ali so obiskovalci sejma iskali rešitve, ki jih ponuja Dewesoft, ali ne, ga ni bilo človeka, ki se ne bi vsaj za trenutek ustavil in pogledal orjaški inštrument, v katerega si lahko vstopil in ga pogledal od znotraj, ali pa posedel na njem in si z vrha ogledal sejem. Fascinirani niso bili le obiskovalci sejma, ampak vsi prisotni! »Trije inženirji varnosti so nadzirali, kako se postavljajo štanti. Ko so videli, kaj smo pripeljali, so bili šokirani. Nekaj časa so samo gledali, na koncu pa rekli, da bodo uporabili ta primer skupaj z našim sistemom montaže in demontaže kot primer dobre prakse. Vse so poslikali,« je ponosno razlagal Jani Cestnik. Da so v Dewesoftu spet ustvarili presežek, je jasno. A dodatno težo izjemnosti tega projekta daje zgodba o njegovem nastanku. To je izjemna zgodba o sodelovanju več posameznikov in podjetij, ki so dihali in delali za skupen cilj.
Od ideje do sejma le en mesec
Kar nepojmljivo je, da so imeli od izrisane ideje do sejma le mesec dni časa. Je to sploh izvedljivo? Kako že gre tista – ko vsi vedo, da se nekaj ne da, se najde nekdo, ki tega ne ve in to naredi. Ravno takrat se je izkazala izjemna moč povezovanja in sodelovanja. Marketinška ekipa Dewesofta je zasnovala projekt in narisala prvo konceptno risbo.
Ekipa Pirnar & Savšek je pripravila dokumentacijo za statični preračun konstrukcije, ki jo je sejmišče zaradi varnosti seveda moralo odobriti. Katapult Metal je začel odpirati ‘konzervo’ in sestavljati ograjo. Vzdrževalca Mare in Aleks iz Monitoringa sta pomagala pri napeljavi elektrike. Cestniki (Jani, Jan in Matija) so z laserjem rezali detajle za notranjost in jih sestavljali v ‘plate’, da so z njimi notranjost kontejnerja spremenili v računalniško vezje. Vid Kok je od nekod nekako nabral kar štiri 3D tiskalnike, da je noč in dan tiskal oranžne dodatke in konektorje, ali kot bi rekel Jani »Dewesoftove štekerje«. Flavija, Luka in ekipa Katapult Media so dokumentirali edinstven potek dogodkov …
Vse po planu (razen, kadar ni)
Vse je potekalo po planu, razen kadar ni. Vid je nekaj dni pred rokom preračunal, da tudi če tiste 3D mašine delajo dan in noč, ne bo pravočasno naredil vsega. Hitro je našel rešitev – vzporedno je nekaj delov naredil iz lesa, pri čemer je pomagal tudi Aleš Pipan iz WoodModern. Nepogrešjivih členov je bilo (verjetno) še nekaj. Ko je delo, delajo vsi. Ni kravat, ni nazivov, je le skupni cilj. Tako ni nič nenavadnega, da iz pisarn skočijo tudi v delavnice – tudi iz marketing oddelka, Sara celo iz kadrovske.
Zadnji dan. Šok!
Zadnji dan. Dan transporta. Kovačičeva barva na kontejnerju se je ravno dobro posušila, Mare in Aleks sta vlekla električne kable, vsi trije Cestniki so zaključevali stenske in stropne obloge, Vid je preizkušal, če konektorji »pašejo« v luknje, Simon in Špela sta dostavila še LED panele. Eno uro pred odhodom sta Matija in Jan privila še zadnji vijak. Bil je petek, 6.30 zjutraj. Velik del ekipe je po več 12-urnih delovnih dneh to noč delal brez postanka, brez spanja. »Pišuka, pa smo mislili, da bo šlo na knap – sej mamo lufta še eno uro!« se je slišalo od nekod.
Skoraj so že nazdravljali nad uspehom, ko se je ob 7.30 prikazal tovornjak – ceradar, da bi kontejnerja odpeljal v Stuttgart. Vsi so prebledeli … Jasno je bilo, da je tovornjak preozek, da bi nanj naložili oba kontejnerja. A večni optimisti so vseeno poskušali … Kar tri ure je trajalo, da so se sprijaznili – ne bo šlo. »Kontejnerja morata biti čez 24 ur 700 km stran v Stuttgartu. Kje za hudiča bom v tako kratkem času našel prevoznika, katerega sem prej iskal en mesec?! Mare, operater Hiaba, ki sem ga spoznal tri ure nazaj in me je nekaj časa opazoval s kotičkom očesa, pravi: »Pa ajde, bomo probal neki zrihtat. Pokliče svojega šefa in mi pomoli telefon: Zmen se! Šefe Anton je seveda padu na rit, ampak telefonijada gore dole in navskriž, point je, da je čez tri ure pred nami stal nov tovornjak, s tapravo prikolco in dva voznika, pripravljena za pot v Stuttgart! The rest is history,« olajšano pripoveduje takrat od vsega utrujen, a vidno ponosen Mitja Ličar, vodja projekta.
Še en šok
Potem pa: »Flavija mi je poslala sliko, navdušena, glej toooop! Jaz pa takoj vidim, da hm, konektorji so narobe naštimani … Gledam naprej – fak, pozicija je čist narobe,« sedaj s smehom razlaga Vid Kok. Kaj pa sedaj? »Smo šli en dan prej v Nemčijo, pa smo predelali konektorje, malo smo jih kar polimali, pa je šlo.«
Ko se ti lahko zrola
»Če bi vsak dan živeli na način, kot smo speljali ta projekt, se ti itak zrola. Ampak ko pa pride ruker (in ti vedno pridejo na vsake tolk), je nekaj najlepšega biti del ekipe, ki ne jamra, ki ne govori, česa se ne da in kaj vse bi se moral zment že prej, ampak stisne zobe. Vsak je vzel svoj kos in naredil vse, da je zgrizu do konca. Niti enkrat se nismo poštrajtal, niti ene žal besede ni bilo slišat in poleg tega, da nam je ratal nardit neki res dobrga, smo ustvarl en kup lepih spominov, na katere verjamem, da se bomo z veseljam spomnili,« pravi Mitja Ličar.
Mladi ga izkoriščajo za take neumnosti
Jani Cestnik je že eden teh, ki prav rad razlaga o tem izjemnem projektu: »Ja, bilo je težko, a ravno zato, ker je bilo težko, je bilo luštno. Če je enostavno, narediš samo eno kljukico, pa hitro pozabiš. Če je pa naporno in adrenalinsko, kakršno je bilo sedaj, človek vse, kar je bilo hudo, hitro pozabi, kar je bilo lepo, si pa zapomni za zmeraj. Res sem hvaležen, da me ti ta mladi še zmeraj izkoriščajo za take neumnosti, da me ponucajo za take nore projekte.« In zaključi: »Najpomembneje je dovoliti tem otrokom, da letijo. In znajo leteti.«
To so zgodbe sodelovanja, ki ustvarjajo presežke! Presežke, ki iz Trbovelj gredo v svet in dajejo ponos našim krajem in predvsem našim ljudem. Ljudem, ki jim je kumeratšaft v krvi.
O vsem napisanem obstaja tudi video zapis.
PŠ
Foto: arhiv Dewesoft
